Prodornost svojega ustvarjalnega koncepta in relevantnost svojega opusa podprtega predvsem z izkušnjami komponiranja za Vienna Art Orchestra ter umetniškega vodenja pa je na ljubljanskem koncertu z Big Bandom RTV Slovenija ponovno dokazal v vsej avtorski suverenosti in vehementnosti orkestrskega vodenja. Če smo njegovo uvodno napoved preobrazbe ljubljanskega orkestra v Ljubljana Art Orchestra še poslušali z nejevero, pa se je ta med samim koncertom povsem izgubila in jo je nadomestilo navdušenje. V enem tednu intenzivnega dela Rueggu ni uspelo zgolj oblikovati izrazito sodoben program ter ga s sodelujočimi glasbeniki izvesti; uspelo mu je radikalno preobraziti tudi vse druge razsežnosti koncerta: sam pristop orkestra h glasbenemu gradivu, njegovo podajanje, dramaturgijo njegovega poteka, do določene mere tudi razsežnosti orkestrovega zvoka in celo njegovo pojavnost na odru. Repertoar, sestavljen iz Rueggovih originalnih del in njegovih priredb skladb jazzovskih klasikov, so izvedli v enem samem dramaturškem loku. Njegovemu poteku je mogoče očitati samo drobne padce dinamike v povezovalnih pasažah med posameznimi skladbami, katerih prevelik del je prevzel kitarist Primož Grašič, rezultat pa je bila njihova enoličnost. Pečat drugačnosti je koncertu vtisnil že njegov začetek z manjšo zasedbo, ki se ji je med igro pridružil še preostanek 15-članskega, tudi instrumentalno prenovljenega orkestra (na primer brez klavirja). Igra manjše zasedbe znotraj orkestrskega korpusa je bil sploh pristop, ki ga je Ruegg med koncertom uporabil še nekajkrat. Ob tej novosti v igri orkestra velja opozoriti vsaj še na izstopajoče solistične nastope trobentača Davida Jarha in Milka Lazarja ter trdno zastavljeno, neumorno igro tolkalske dvojice Ratko Divjak-Aleš Rendla, medtem ko drugih prispevkov ne komentiram zgolj zaradi omejenega prostora. Začetna zadržanost in rahla okornost glasbenikov predvsem v skupinski igri, posebej opazna v morda najzahtevnejši skladbi večera, Rueggovi Outstanding Horns, se je nato od skladbe do skladbe tajala in prešla v zaključnih, jazzovsko bolj standardnih skladbah v sproščeno razigranost in skupinsko uživanje, ki se mu je pridružilo tudi (žal) maloštevilno občinstvo. Očitno je bilo, da je tokrat odločitev o obisku pogojevala določena nezaupljivost obeh skupin občinstva: tradicionalne Bigbendove in sodobnejše Rueggove. Obe sta bili prikrajšani, a prva, ki je vseeno prevladovala v dvorani, je prerojeni orkester sprejela z navdušenjem in poskušala izsiliti celo drugi dodatek.