Kovač se spretno poigrava z univerzalnimi razpoznavnimi plesnimi oblikami, s fatalnim tangom, lahkotnim valčkom, plesi, melosom in ritmiko panonske nižine in orienta. V Ladaaba Orchest je zbral vešče, izobražene novosadske glasbenike različnih pedigrejev, ki jim niso tuji načini podajanja glasbenih slogov. Inštrumentarij je »tradicionalno« mestni, saksofoni, klarineti, bobni, bas, harmonika, violina, kitara. Aranžmaji terjajo izvedbeno točnost, a tudi gibkost in improvizacijski navdih članov skupine. So glasbeniško zahtevno podjetje, saj prestopanje meja, kombiniranje notiranega in vzbujanja občutka spontanosti popularnega, zabavnega orkestra od glasbenikov terja iniciativo in podrejanje. Godbo vodi sam Kovač, ki v vlogi mojstra ceremonije, napovedovalca, razdiralca šal, glavnega solista, plesalca, gibalca, pantomimika vodi bend in občinstvo skozi plesno apokalipso, skozi različna občutenja od koribantske drame do intimnih pasusov. Muzika je z aranžmaji povsem podrejena temu valovanju glasbenih gest, oprijemkov, ki v bistvu permutirajo eno samo melodijo, ki se ves čas vrača, razpoteza in preoblikuje. Obče forme, na katere smo navajeni, v aranžmajskem intertekstualnem stapljanju postajajo nekaj drugega; valček turoben in tonsko tečnoben, tango pišmevuhovsko svetal, melanholičen panonski napev z dodano »orientalno« malo sekundo razuzdan ples, ritemsko harmonsko ogrodje rumbe klic osamljenca. Še največ težav ima zaradi bremena, ki si ga je naložil, sam vodja benda. Je izvrsten, histeričen plesalec, nemiren igralec, a najmanj izrazit kot inštrumentalist solist na sopransaksofonu. Altovski je njegova močnejša stran. Dramaturški lok plesno apokaliptične predstave je dodelan, niansirano spektakelski. Je vabilo poslušajočim, z ironijo in resnostjo predstavljenih godbenih migracij, ki jih povprečni obiskovalec koncerta - najraje zahodnjak srednjega razreda - lažje použije kot tiste realne, socialne, lokalizirane.