Žal isto težko trdimo za predstavo v Postojnski jami, ki je imela z omenjenim predavanjem, pa tudi s samosvojo lokacijo, do katere peljejo le dolge vijugaste tračnice miniaturnega odprtega vlaka, do maksimuma potencirano ekspozicijsko dramaturgijo, je pa ni (dovolj) izkoristila. Čudoviti čudež voda in maternice same je ostal bolj kot ne sebi v namen. A tudi, če to zanemarimo, predstavo per se laže kot dodelano celoto imenujemo za eksperiment, zmerno neuspel esej na temo, ki sicer ponuja nekatere resnično izjemne podobe, trenutke popolnega stika vseh sestavin, a je v celoti tako razpršen, da je njegovo središče nemogoče izslediti. V smislu ugledališčenja posameznih sanj je predstava zanimiva in dokaj koherentna, želena problematizacija pa ji, po mojem mnenju predvsem zavoljo silnega vrtenja pogleda, ki z beganjem sem ter tja izgublja svojo moč (ponekod do točke naveličanja), uide. Kar gledamo, je v večini primerov prezentacija in redko refleksija oziroma nadgradnja. Bergerju in ekipi ne uspe, da bi skozi sicer jako dobro izbrano vsebino podrobneje problematizirali prostor dogajanja ali Freudovo psihoanalizo kot tako. Izbor besedil pa s poglabljanjem od začetne postavitve Sanj o Irmini injekciji, ki se, domnevno zavoljo svoje izjemne pomembnosti za Freudov opus, kot rdeča nit (ponesrečeno) ponovijo še dvakrat v tujih jezikih (?), do odlomkov iz Freudove osebne zgodovine, tako problematizacijo nakazuje. V tem smislu deluje najmočneje moment, ko se veliki balon dvigne pod strop dvorane, na nanj privezani plošči/odru stoječi protagonist pa z odlično osvetljavo na steno za sabo projicira svojo senco, ki (najbrž zavoljo klobuka in brade) deluje kot neposredna Freudova prisotnost. Zazdi se, da je "oče psihoanalize" resnično tu. Podobnih liričnih elementov je še nekaj in vsi so mnogo bolj čisti od siceršnjih prizorov v predstavi, ki tako v celoti izpade nedodelana. Ki je pravzaprav niti ni mogoče oceniti v celoti, ker celote ni mogoče videti. Tu vidim najmočnejšo stično točko teorije in prakse, ki pa logično in takoj sproža vprašanje gledališke forme kot take. Še najelementarnejši dramaturški lok se zdi namreč za Die Traumdeutung, 1900 preohlapna kategorija.