Reševati opero s pomočjo psiholoških, filozofskih in čustvenih preinterpretacij je morda obetavno, in če se kakšen zanimiv dramaturški koncept uresniči tudi v podobi odrski izvedbi, potem ima opera smisel. Nekateri pevci se bodo morali naučiti še igrati in občinstvo se bo moralo privaditi na to, da opera ni le velik in bogat scensko-kostumski spektakel, ampak gledališče, igra, ki nam hoče nekaj povedati. In ne sme biti samo lepa, potrebuje nekaj globljega: vsebino. Tudi likovnost je v sodobnih operah še zelo bedna. Svet gre naprej, z novimi izumi in materiali, narava pa ostaja narava. Kje je inspirativnost, kje inovativnost (pa ne za vsako ceno!)? Kar na odru nima smisla, je namreč odvečno, je kič. Na odru mora biti vse funkcionalno, uporabno in uporabljeno. Ustvariti svet, ki je svet realnosti, hkrati pa tudi fantazijski svet to je moj ideal. Združiti med seboj različne samostojne elemente in tako skonstruirati novo formo, ki je nepoznana in zanimiva. Vse se da sestaviti, atomi nas obkrožajo, samo ujeti in združiti jih je treba. In če od koga slišim, da je opera mrtva, mu ponosno odgovorim: Naj živi Opera!