Flamsko gledališče se je prvikrat odločno izvilo iz čvrstega objema svoje dokaj konservativne navezanosti na nacionalni preporod v obdobju zgodovinskih avantgard, ko so ustvarjalci navezovali stike s svojimi nemškimi somišljeniki ter se navdihovali ob estetiki sovjetskega komunizma oziroma teoretskih načelih ruske avantgarde. Kasneje je flamska gledališka ustvarjalnost v evropskem prostoru dolgo ostajala malone neznana, pravzaprav vse do konca sedemdesetih let, ko sta jo začela promovirati in izvažati zlasti Jan Fabre in Jan Decorte. V osemdesetih letih je sledila prava estetska revolucija na področju flamskih scenskih umetnosti, za kar sta bila po Tindemansovih besedah odločilna zlasti dva vpliva: prvi val sprememb je mogoče odkriti v estetiki režij Petra Steina, produkciji berlinskega Schaubuehne in dramaturgiji besedil Heinerja Muellerja, drugega pa je treba pripisati vplivu, ki ga je imel nov dramaturški koncept telesa Pine Bausch.