Eno ključnih vlog v predstavi je režiser namenil glasbi. Že same pesmice, za katere so značilne ritmičnost, onomatopoija in izrazita dramaturška zgradba, kličejo po uglasbitvi, avtor glasbe Mirko Vuksanović pa jo je tokrat uporabil tudi kot neprecenljiv medgeneracijski vezni člen. Z jezikovnega vidika so namreč Župančičevi Mehurčki danes že nekoliko stilistično podčrtani in mariskatera beseda že ni več razumljiva staršem, kaj šele otrokom, zato je prav glasba tista, ki zgodbice o Cicibanu najbolj približa malo starejšim, pa tudi najmlajšim otrokom. Za vsako pesmico je Mirko Vuksanović poiskal ustrezen glasbeni stil in ritem ter postregel s celo paleto glasbenih vložkov, od rokerskih in reperskih do bolj umirjenh, takih, ki se napajajo iz ljudske glasbene dediščine in celo klasike. Problem nastane, ko glasba preglasi za otroke že samo po sebi nekoliko zahtevno besedo. Najmlajši se morajo takrat zanesti na svojo fantazijo, starejši pa pobrskati po spominu za Župančičevimi besedili. Predvsem v prvem delu je teh preglasovanj, tudi na račun zelo temperamentnih onomatopoetskih povezovalnih elementov, kar precej. Podobno velja tudi za sam ritem odrskega dogajanja, ki je bil v prvi polovici predstave že kar eksploziven in predvsem za najmlajše verjetno težko sledljiv. Sicer pa so Beblerjevi Mehurčki zagotovo ena najbolj sončnih odrskih predstav daleč naokoli in bo dobrodošla gostujoča predstava, predvsem ob dejstvu, da se s tradicijo otroških gledaliških predstav lahko pohvalijo le redka slovenska gledališča.