Prav ti horizonti, prepleteni v celostno kompozicijo slike, preoblečeni ali bolje rečeno, obloženi z gmoto barve in tekstila, se kar nekako hočejo razpresti v prostor. Prančič jim tega seveda ne dovoli, z zadostno lucidnostjo pa prav zato vabi gledalca vanjo. In če si bomo razstavo Iva Prančiča zapomnili zaradi umetnin samih, si jo bomo prav gotovo tudi zaradi postavitve. Skupaj s slikarskim kolegom Sandijem Červekom, ki vodi razstavno dejavnost kluba PAC, sta poskrbela, da ima razstava lastno zgodbo, dramaturško zgradbo. To jima je omogočilo tudi razstavišče, v katerega obiskovalec vstopi in se že sreča s prvo sliko. Tako začne potovati med tistimi manjšimi, ki vabijo v svojo zastrtost, in konča v svetu slik, ki želijo sestopiti v prostor. Ampak tu se še ne konča zares. Kot posmeh neuresničljivim pričakovanjem se tam nekje za hrbtom najde še ena slika. Gre za pravo sliko-skulpturo in z njo Ivo Prančič zaključuje potovanje skozi lastne svetove, ki zakipijo v tretjo dimenzijo in naenkrat niso več čisto njegovi, ampak si jih deli z gledalcem. Vedno znova. In zavestno. Skratka, imenitna razstava.