Tovrstna struktura predstave vzdrži koncentracijo zlasti v začetnih scenah, vendar se ta v nadaljevanju zaradi iskanja in želje po intenziviranju pravega učinka razpusti. Začrtano linijo stopnjevanja tako strukturno zasiči pretirano nizanje všečnih vizualnih podob, ki v želji po fascinaciji ne izgrajujejo dramaturške zasnove, obenem pa jo zaradi neizdelanih prehodov strukturno tudi ošibijo. Brezdno se v dramaturškem in izvedbenem smislu znova zgosti v zaključnem prizoru, ko fizična dinamika odnosov med plesalci premeša prej vzpostavljena razmerja in jih s pomočjo vseskozi prisotnega rekvizita emajliranega lavorja gibalno preplete v groteskno prikazensko ozračje.