Bolj udarna predstava kot bikoborbe in dosti manj krvoločna, pa morda z dosti več adrenalina in notranjega doživetja je brez dvoma andaluzijski večno mladi ples flamenko. To ni samo ples, to je kultura. Je način življenja in način razmišljanja. Flamenko je podoben nekakšni glasbeni zvrsti džeza, saj ima enak pomen in dopušča vso svobodo izražanja. To nikakor ni uniformirani ples, ki bi imel točno določena pravila. Plesni koraki, položaj plesalcev in podobno, to ne obstaja. In tudi nikakor ni ples, ki bi se ga učili po vadnicah ali po določenih postopkih. Flamenko se pleše. Flamenko se živi. Drugače ni nič od njega. Še kitaristi, ki igrajo flamenko, morajo zavreči skoraj vso glasbeno znanje klasične kitare in se učiti sprehajati po strunah na novo. Obstaja le osnovna zgodba, rdeča nit plesa (nekakšna dramaturška zasnova), obstaja dogovor o osnovni glasbeni spremljavi kot intonacija in ritem, vse ostalo je improvizacija. Prepuščanje navdihu, kjer vse nastopajoče vodi želja po čimvečji moči in eksploziji telesne energije in čustev. Če doživite le trenutek tistega pravega flamenka, s strani plesalcev in kitaristov, ki zares živijo zanj, ki tudi umrejo v njegovem razpoloženju, vam bo vseeno, če se potem kar takoj vrnete domov. Flamenko je v resnici Španija. Je energija življenja. Je tista prava srčika Andaluzije, kjer se pokaže moč ljudi in dežele.