Kompozicijsko je Kleopatra delo verziranega mojstra: harmonija je logično izpeljana, inštrumentacija dovolj bogata, pevske linije sicer enolične, a nenasilne. Skladatelj je slog svoje opere poimenoval novoverističen, središče skladbe pa naj bi bilo v tekstu, dramatiki in liriki besedila ter raznih situacijah. Prav tu pa tiči glavni problem Kleopatre: besedilo in dramaturška zasnova se zdita mestoma naivna, podobno redka je dramatična glasba, ki ji ne gre očitati kompozicijske nedorečenosti, temveč dramaturško nebogljenost; človek se namreč utrudi tudi dveh ur in pol kompromisnih konsonanc. Operna režija (Vinko Möderndorfer) zato ni bila pred lahko nalogo, saj bi lahko z več spektakularnosti in s poskusom globlje karakterizacije glavnih oseb rešila skladateljev lastni, psihološko bledi libreto, vendar se je zadovoljila z značilnimi opernimi vzorci nekaj korakov levo in desno, nekaj prelite krvi in svetlobnih efektov (še najbolj domiseln je bil prizor z umirajočim Cezarjem v ozadju). Tako se Kleopatra ni zdela usodna fatalka, temveč nekakšna tolažilka zafrustriranih velevojščakov, čeprav ji je nekaj erotičnega čara skušala dodati kostumografija (Alenka Bartl). V takem kontekstu so se pred nehvaležno nalogo znašli pevci. Robert Vrčon je bil pevsko dominanten imperator, a igralsko bolj tog; v kreaciji Kleopatre Ane Pusar Jerič je bilo čutiti slutnjo velikega glasu, ki skuša interpretativno polno podati prav vsak ton, vendar je ostal njen lik zaradi režijske nedorečenosti premalo usoden. Podobno velja tudi za Jureta Kušarja, ki glasovno še ni dozorel za pravega junaškega tenorja, in Juana Vasleta, v čigar vlogi smo zaman iskali demonske pretkanosti. V stranskih vlogah so se izkazali Rebeka Radovan, Mirjam Kalin, Saša Čano in Franc Javornik. Orkester, ki ga je vodil skladateljev sin Igor Švara, je igral toplo in zanesljivo, čeprav bi bilo mogoče nekatere detajle izdelati natančneje, kontrastnejša odmera tempov pa bi lahko tudi kaj dodala k dramatičnosti nekonfliktne glasbe.