Goran Dević, letošnji puljski nagrajenec za režijo, je za ustvaritev nepopustljivega in psihično napornega filmskega doživetja potreboval le dvoje: razpadajočo, s krvjo pomazano kasarno in majhno, butično izbrano igralsko ekipo. Črnci so film, ki svojo moč črpa iz dobre dramaturške zasnove scenarija in oblikovanja temačne, zlovešče, tesnobne atmosfere s preprostimi režijskimi prijemi, brez posebnih efektov in dramatičnih situacij. Natančno doziran dotok informacij v zgodbo, ki ne vključuje nobenih velikih dogodkov, niti ne izpelje do konca nobenega problemskega nastavka, med gledalce le meče kosti za glodanje in jih iritira s svojo nedorečenostjo. Na ta način film učinkovito in neprisiljeno gradi suspenz, ki ga podpirajo groba scenografija golih zidov in neskončnih, hladnih hodnikov z utripajočimi neonkami ter glasbena podlaga, ki se omejuje zgolj na občasno zlovešče brnenje iz ozadja. Zgodba o zaporniškem vojaškem vodu, ki se odpravi po trupla na predhodni misiji padlih kolegov, je umeščena v konkreten prostor in čas, a je v resnici brezčasna, transnacionalna pripoved o psihozi, v katero je pahnjen človek v vojnih razmerah, dilemah, pred katere je vsak dan znova postavljen vojak, ki mora ubijati, da ne bi bil ubit, in davkih, ki jih v zasebnem življenju plačuje za svoja dejanja v času vojskovanja.