Z Anico stopamo skozi rahlo naletavajoč sneg beograjskih ulic. Vsak korak je dodobra domišljen in plod izvrstnega scenarija in dramaturške zasnove dela. Monotoni barvni odtenki zaspanega okoliša in omenjeni latinski napev, ki je vodilni glasbeni motiv pripovedi, še dodatno ustvarjajo občutek zamaknjenosti in otopelosti. Zdi se, da sivino tu in tam prerežejo te stvari in morda so to šibki utripi življenja, ki plaho trepeta nekje v prsih: skozi platno dišeče pomaranče, ki Milutinovo hčer (morda) odvračajo od skoka s stolpnice, ritmična glasba, ki jo Anica nabija v svojem stanovanju in kričeče barve oblačil Stanislavove matere. To so trzljaji živosti, ki se jih Anica oklene pri kovanju načrta za skrivni pobeg. Potem ji Stanislav nepričakovano razodene svojo deset let trajajočo naklonjenost. Na začetku je imela pač samo »dobre joške«, potem pa je postala pravi predmet oboževanja. Skritega, seveda. Anico preteklost še zadnjič udari, tokrat bolj usodno kot kadarkoli prej. Režiser razlaga, da je želel »prikazati vso kompleksnost, silovitost in protislovje ljubezni«. In dodaja: »Kaj pa vem, morda je ljubezen za nekoga samo romantični zanos, ptičice in cvetje, iz moje lastne izkušnje pa nekaj takšnega ne obstaja, vsaj ne samo nekaj takšnega. Lepota in moč ljubezni tičita v njeni večplastnosti. To je tisto, kar sem s filmom skušal zaobjeti.« Srbska Jackie Brown morda prvič v življenju gleda v oči tako veliki ljubezni kot tudi svobodi. Je mogoče imeti oboje? Bi bilo to sploh skladno s prevladujočo atmosfero in sporočilnostjo filma? Pričakujte ironizacijo in s tem relativizacijo vsega, tudi (ali pa še posebej) ljubezni. Kot nekaj samoumevnega