Osebe v Portimãu se obupno poskušajo približati temeljem resnice o svetu, s tem pa tudi resničnosti vprašanj o svoji odgovornosti. Groteskna dvoumnost njihovega ravnanja je izpisana kot dialog, ki sem ga čutil v globini, kjer govorica šele nastaja, pa čeprav gre v dramaturški zasnovi in delu zapleta za faktografijo, za dejanske situacije iz življenja. Realizacijo, izrisanost v akcijah, pogledih, reakcijah, dolgih tišinah in vsem, kar poznamo kot živo gledališko in igralsko materijo, je mogoče do konca izraziti le na odru. V slednjem vseskozi vidim tudi izvirnost, svojski smisel in celo usodni pomen gledališča. So stvari, ki jih ni mogoče popisati, ampak le zaigrati oziroma živeti v posebnem odrskem času. Podobno govori tik pred koncem Beca. Zato tudi sem se v Portimãu, poleg zavestne odprtosti v spontanost dialoga, namenoma izogibal takšne vrste didaskalijam. Jasen dialoški mehanizem, mislim, da ni nujno edini, ki vzpostavlja -procesno- igralsko bistvo. -Glasbena- kompozicija, sestavljena iz odtrganih izjav, iz posameznih besed-podob, iz tirad o razmerju do sveta, iz zmedenih replik o psihični danosti, seveda tudi iz razvidnih in literarno strukturiranih dialoških lokov, lahko paradoksalno vbeseduje, kar je neizrekljivo.