Tekst je s svojo večplastno odprtostjo in trdno enovito dramaturško zasnovo odlična osnova za spektakel. Režiser Jaka Ivanc je s soustvarjalci uprizoritve (dramaturgija: Jera Ivanc, likovna zasnova: Patricija Čičmir, scenografija Matej Filipič, glasba: Davor Herceg, koreografija: Miha Lampič) postavil dogajanje na dve ravni raven realnega človeka, gledalca, ki ga poosebljajo igralci, in raven mitologije, zgodbe, ki jo poosebljajo velike naglavne lutke. Mešanje obeh ravni omogoča razumljivo in svežo odrsko izpeljavo ter nadgradnjo v tekstu ponujenih narativnih in pomenskih ravni ter združevanje časov (dogajanje postane brezčasno, vedno mogoče, ni ločnice med zgodovino in sodobnostjo). Ponujeni ton predstave so dobro udejanjili vsi nastopajoči. Z nespakljivo otroškostjo sta prepričala Martina Maurič Lazar kot mlajša sestrica Irena in gost Aljoša Koltak (dobro je izkoristil možnost razvoja svoje vloge) v vlogi starejšega brata Petra. Nekoliko manj možnosti za gradnjo karakterjev (ki jih skoraj v celoti izrazi likovna podoba) so imeli v velike lutke oblečeni igralci, saj je bilo potrebno za vsak lutkin gib in izraz v vsakem trenutku prisotnosti na odru garati (tudi najmanjša rutinska ležernost igralca animatorja je zelo opazna in moteča). Kljub temu pa so dobre vloge ustvarili Alenka Pirjevec, Brane Vižintin, Gašper Malnar, Karel Brišnik, Iztok Jereb, Božo Vovk in Iuna Ornik.