Dragi Taras, ker sem na moje zadnje pismo, ki sem ti ga poslal, dobil Alenkin odgovor, v katerem mi je sporočila, da najin dogovor sicer velja, da pa si do te mere izčrpan, da mi odgovarja kar ona, me je prevzela temna slutnja, da se tvoji dnevi iztekajo. Na žalost se je to res zgodilo, čeprav sem upal, da bo še veliko časa, ko bova spet sodelovala, kot sva nekoč. Bil si zraven pri vsaki moji uprizoritvi, najbolj pri Vojaku Joštu, ko si mi pomagal izumiti novo dramaturško strukturo in je bil tvoj delež pri tem bistven. To, sem upal, se bo zgodilo tudi zdaj, ko sem, ne le na pobudo direktorice SMG, temveč tudi na tvojo pobudo – »Peter, piši, samo še piši!« je bil tvoj klic – napisal nov gledališki tekst. Tega sodelovanja, ki je vrnitev v najine najlepše čase ustvarjalnosti, na žalost ne bo. In tudi zato mi je zelo zelo hudo. Hudo pa mi je tudi zato, ker me danes sprašujejo ljudje, ki bi po svojem statusu tega ne smeli spraševati. Namreč, kdo sploh je Taras. Saj si se ti, ne duh tvojega dela, v zadnjih sedemnajstih letih popolnoma izbrisal iz naše kulturne zavesti. Tudi ta kulturna in siceršnja oblast ravna tako, kot je prejšnja kdor ni njen, ga ni.