Med tiste metodike, ki so želeli spremeniti ustaljene šolske pristope k dramski (in gledališki) umetnini, se je uvrstil tudi francoski dramatik in dramaturg M. VINAVER. Svojo teorijo in bralno-razbiralni algoritem je ekspliciral v članku Metoda približevanja k dramskemu besedilu (1993). Skladno z načeli afirmativne didaktike mladega bralnega avanturista spodbuja, naj se najprej prepusti besedam, ki si jih izmenjujejo dramski liki, nato pa naj ugotovi, kako besedilo deluje dramaturško. Iztrže naj poljuben kos besedilnega tkanja in ga brez poprejšnjih priprav začne raziskovati, sondirati (ker je v pravi umetnini vsaka situacija značilen reprezentant celote, je vseeno, kje vstopi v besedilo); kot avanturist ima pri sebi le najnujnejše; skozi neznano pokrajino hodi počasi, previdno, natančno, prebrati mora vsako repliko, spoznavati sleherni segment zapletene in neznane dramske situacije, v kateri se je znašel; za spoznavanje posebne dramaturške strukture fragmenta ne potrebuje zgodovinskega, literarnega, gledališkega, jezikovnega, semiološkega ali drugega predznanja; Tej tezi se je uprl P. Pavis: “Branje besedila pomeni ukvarjanje z njegovim kulturnim, zgodovinskim, ideološkim kontekstom, če ga nočemo obravnavati v formalni praznini. Kajti nobena metoda, celo Vinaverjeva (1993) ne, v nasprotju s tem, kar zatrjuje, nas ne spravi takoj v neposreden stik s samim življenjem besedila, ne da bi zahtevala določeno zgodovinsko, lingvistično ali, denimo, semiološko predznanje” (1997, 178). v izbranem koščku besedila išče in najde ključe za razumevanje fragmenta in celotnega besedila; odkriva vrste in funkcije dramskega podobja, pazi na vezi med replikami, na njihovo vozlanje in zrcaljenje, na ponavljanja, variacije; sprva raziskuje le glavno besedilo in v njem loči tiste replike, ki bistveno spreminjajo stanje in položaj lika (besede dejanje) od tistih, ki posredujejo le informacije in so potrebne za razumevanje razvoja dogajanja (beseda sredstvo); opazil bo, da se dogajanje lahko odvija vzročno-posledično (delo stroj) ali pa so posamezne dramaturške enote zgolj sopostavljene (delo pokrajina).