Za branje/razbiranje dramskega besedila so posebno značilni in pomembni metodični postopki medbralno predstavljanje oz. domišljijsko uprizarjanje, medbralni dialoški ali erotematski postopki z obrobnim anotiranjem (spominski klicaji!) in grafično ponazarjanje. Prim.: Grellet 199414, 168; CollieSlater 1990, 185; Ledebur 1991, 135; PerrineArp 1993, 48. Poniž 1996a, 51. Ustavimo se pri slednjem. Ker ima dramsko besedilo navadno zapleteno dramaturško strukturo, v kateri se nevešči mladi bralci lahko hitro izgubijo, je koristno, da jo med branjem prekodirajo v grafične zarise, diagrame, tabele, sheme, skice, risbe ipd. Z njimi stopnjujejo pregled(nost), poenostavijo zahtevnejša sporočila, urejajo/razvrščajo svoje vtise, shematizirajo spoznanja, pomagajo spominu in predstavljanju, nadzirajo prehitre sklepe. Na izredni pomen diagramskega ponazarjanja, ki sicer zahteva pozornejše in počasnejše branje, je opozorila vrsta didaktikov, metodikov in dramaturgov. Med drugimi sta ga priporočala tudi A. Martin in R. Hill. “Ko dramo beremo,” sta zapisala, ”ustvarjamo svoje gledališče duha miselni imaginarij, v katerem liki govorijo in se gibljejo kot na realnem odru. Zato je lahko zelo koristno, če si ob branju oblikujemo scensko zamisel najbolje je, če si jo kar zarišemo.” MartinHill 1995, 18. Dijaki lahko skicirajo like in v stilizirane sheme odrskega prostora in scenografije zarišejo gibalne grafe, t. i. hojnice (s križci označijo startne položaje, s puščicami pa smeri premikov likov).