Če rečemo igra, mislimo predvsem na njeno gledališko bistvo. Meta Hočevar je v tej igri našla in dodobra razmahnila predvsem njene gledališke nastavke, in izkaže se, da se - v primerno prirejeni različici - Škofjeloški pasijon izvrstno obnese. Najprej v jezikovnem smislu: besedilo je prava zakladnica podob in prispodob, ki smo jih do zdaj slabo poznali in ki jih igralci vsi po vrsti dobro izkoristijo (tudi po zaslugi lektorskega sodelovanja Jožeta Faganela), še posebej v komičnem, pa tudi v dramatičnem in poetičnem smislu. Nato dramsko (dramaturg je bil Igor Lampret): kljub epsko pripovedni in monološki naravi besedilo na trenutke deluje kot prava drama, z lucidnimi dialogi in pomenljivimi samogovori (kakor je npr. Judežev). Končno pa gledališko: pasijonska igra je že po naravi teater par excellence in Hočevarjeva je lahko črpala iz njegove uprizoritvene tradicije, določene elemente pa je svobodno preoblikovala in posodobila. Pri tem je bila scenografsko in režijsko izvirna in inventivna (s kostumi ji je pomagala Jana Vastl); tudi ključni poseg v pasijon, namreč transformacija linearne zaporedne dramaturške strukture v prepleteno vzporedno, se izkaže za gledališko plodnega.