Med njimi se je znašlo tudi uveljavljeno ime plesalca in koreografa Alaina Buffarda, ki je na sprehodu po francoski sceni izvedel daleč najbolj poglobljeno in domišljeno predstavo, pravzaprav solo good boy. Predstava se ukvarja z determinacijo bolnega telesa (avtor je namreč okužen z virusom HIV) ter z družbenimi implikacijami in stereotipi, ki jih ta prinaša. Good boy gradi niz prizorov, v katerih se podoba zdravega telesa vedno bolj degradira. Pomenljiv je prizor, ko plesalec na tleh izvaja ohromljeno gibanje, ki spominja na životarjenje pohabljene živali. Kot nekakšen intermezzo solo prekine prizor z istoimenskim komadom Kevina Coyna, v katerem Buffard v improviziranih petah koketno postopa po sceni. Vrnitev v bolno realnost se po ovinku s kupom škatel z zdravili zaostri s podobo kot v plenice povitega telesa (plesalec si je namreč že na začetku navlekel večje število spodnjih hlač), kjer je gledalec dokončno soočen z vsemi grozljivimi dimenzijami bolnega, predenj pa v dodelani dramaturški strukturi stopa z nelagodjem nabita in dodelana izjava o avtorjevem glavnem orodju telesu.