V indonezijskem gledališču senc je tivikrama dramaturška prvina. Gre namreč za razplet v obliki dvojne smrti nasprotnikov. Tivikrama naj bi se v Indoneziji zgodila nasprotujočima si nekdanjemu diktatorju Radenu Suhartu in Megavati Sukarno, ki se je zavihtela na predsedniški položaj po 21 mesecih podpredsednikovanja Abdurahmanu Vahidu. Tako namreč misli ta zdaj že tri mesece nekdanji predsednik najbolj številne muslimanske nacije. Po njegovem zahodnjaki težko razumejo idejo tivikrame, vendar pa naj bi drugačen konec indonezijske oblastniške drame skoraj ne bil mogoč. Nekdanji predsednik Suharto, ki je debela tri desetletja obvladoval indonezijske otoke, je pri lastnem vzponu na oblast l. 1966 obračunal z Ahmedom Sukarnom, očetom sedanje predsednice. Po Vahidovem mnenju bi naj bil Suharto zdaj zelo jezen, pri čemer naj tudi ne bi bil povsem brez moči in naj bi se tudi zavedal, da se mu bo Sukarnoputri hotela prej ali slej maščevati. V Vahidovem razumevanju stvari je tako, ker on sam ni več na oblasti! Ko bo tivikrama opravila svoje, pa Indonezija ne bo imela druge možnosti, tako vsaj meni Vahid, kot da sprejme njegovo odrešilno vrnitev v predsedniško palačo. Vse to povzemamo po zapisu o nekoliko grotesknih fantazijah oslepelega odstavljenega indonezijskega predsednika, ki jih je deloma v obliki intervjuja priobčil New York Times.Vseakor je to v teh dneh eden redkih zapisov s področja svetovnega dogajanja, ki ni povsem osrediščen z vojno proti terorizmu.