Dramaturška napetost in močna notranja dinamika pa tudi v zadnji uprizoritvi Mestnega gledališča ljubljanskega ne ostajata zgolj na ravni soočanju stališč; skoznju se razkrivajo in krešejo zlasti predsodki, potlačen srd, nestrpnost, pred nami se izrisujejo posamezne individualne zgodbe, različni značajski profili, spretno polarizirani in v končni bilanci pravzaprav uravnoteženi tako s političnega kot s psihološkega stališča. Neopredeljene izriše dramatik z najmanj simpatije. Ti ne izrazijo svojega stališča, še več: nevarno brezbrižni so (Gašper Tič je takega tipa izoblikoval z neprizadetostjo in živčnostjo le zaradi bližajoče se tekme). Nevarni desni ekstremisti se opirajo na svojo bojazen pred sodrgo, ki se je bojijo, torej ljudi fantove sorte, getovsko mularijo, ki jo je treba obsoditi že zaradi njenega socialnega izvora. Po drugi strani pa jih moti dvom, s katerim se morajo tokrat spopasti, kajti njihovo stališče zanje že pomeni evidentno resnico in ne potrebuje preverjanja. Najteže pa je s tretjim porotnikom (igra ga Evgen Car s hrupno vehemenco), pravzaprav tragično figuro, saj se bori še s propadlim odnosom do lastnega sina, zato je njegov glas zadnji, ki pripomore h konsenzu. Liberalno stališče osmega porotnika uspe pogumno in sistematično uravnovesiti nasprotnike (umirjeno in pretehtano ga zaigra Slavko Cerjak).