Dramaturška napetost uprizoritve temelji na kontrastu med gibanjem in mirovanjem. Kralj je poseden v prestol, nekakšen voz na kolesih z majhno premično streho, ki si jo kot čelado povezne na glavo, kadar se hoče umakniti pred Ano. Ta neprestano kroži okrog njega in ga skuša izbezati iz njegove kamre. Niko Kranjc Brus pri oblikovanju statično zasnovane vloge starčevsko otročjega kralja, ki noče niti hoditi, učinkovito uporabi duhovite scenske in kostumske znake (med njimi za tretjino predolge hlačnice, ob katere se spotika). V navidezni nepremakljivosti njegovo prepričljivo prezenco krepi njemu nasproten tok živahne Ane. V izvedbi Alenke Tetičkovič četrtošolka mestoma zaide iz sicer dobro nastavljene mere med otroško igrivostjo, dekliško razposajenostjo in odraslo zrelostjo. Režiser Miha Alujevič je tako kot v prejšnjih režijah (predvsem predstav za otroke) izkazal posluh za gledališko govorico odra, na katerem se med sabo pogovarjajo svetloba, scenografija, kostumografija in seveda igra; dimna zavesa je tu najlažja, prevečkrat uporabljena rešitev.