Bolj zlit se je zdel koncert odličnega tria, ki so ga sestavljali violinistka Midori, violončelist Johannes Moser in pianist Jonathan Biss. Čeprav je na koncert verjetno vleklo predvsem ime razvpite violinistke, pa je treba priznati, da so v komorni igri vsi trije člani utripali v skupnem impulzu in da bi težko iskali šibkejši člen. Midori navdušuje s svojo trdnostjo in izbrušeno askezo, Moser se zdi vedno eleganten in prilagodljiv, Biss pa neverjetno prosojen in interpretativno artikuliran. Ob začetnem Schumannu sem sicer imel občutek, da bi trio poleg zlitosti in zvočne elegance potreboval še nekoliko več agresivnejše muzikantske izdatnosti, a ta je sčasoma vendarle pokazala svoje zobe. Schumann je tako izzvenel v nežni intimi komornega muziciranja, v središče pa je zares udaril Trio Leona Kirschnerja. Delo, nastalo v prelomnih petdesetih letih 20. stoletja, je najverjetneje zasnovano dvanajsttonsko in tako izzveneva v tipični postschönbergovski maniri, vendarle gre v tem iskati odliko skladbe, ki ves čas ohranja jasno dramaturško napetost in glasbeniško logiko. Skladba, ki bi sicer morda kakšnega manj tolerantnega poslušalca lahko utrujala, je ob zavzeti in premišljeni igri vseh solistov razkrila svoje recepcijske potenciale. Spoznali smo, da sodobna glasba pač potrebuje glasbenike, ki vanjo verjamejo, s čimer lahko njeno zanimivost izenačijo z drugimi deli iz muzejske zakladnice.