Glavni problem uprizoritve se šivi. Opaziti je, da posamezni elementi sami zase delujejo dokaj do jako dobro, združitev pa jih ne poveže v enotno os predstave. Zgoraj omenjenemu nasprotju (in drugim za to namenjenim dejavnikom) ne uspe ustvariti dramaturške napetosti, ker se zastavek podre že na začetku - intimo naj bi namreč,če razumem prav, vzdrževal tudi (ali predvsem) radijski prenos glasbe za predstavo. Nekaj se je zgodilo, da smo lahko glasbo (vsaj na našem delu parkirišča) slišali tudi ob zaprtem radiu, zato smo šli vsi sedet na zrak. Lahko bi se reklo, da je čredniški nagon skupinskega ogleda dramskega dogodka še enkrat več prevladal in od intime za dramaturgijo ni dosti ostalo. Tu dodajam drobno čudo - med sicer odlično glasbo smi kar nekajkrat slišali dokaj obsežna (in skrajno nepotrebna, ker je bila vendar predstava prioritetna in dragi nam poslušalci "doma ob radijskih sprejemnikih" sekundarni) "pojasnila" o tem, kaj pravzaprav gledamo. Prav istemu glasu se je z gostim nagovorom posrečilo v enem zamahu uničiti tudi sklepni akord predstave, ko naj bi ob izplamtevajočih lučeh zavladala tišina. No, ni zavladala.