A tekstura uprizoritve niha od gostega, večplastnega in s premišljeno redukcijo nabitega zapredka do prosojno luknjastih (m)rež, skoz katere bije v oči pretirana za-igranost nekaterih replik in prizorov. Tak je na primer kratek dialog med Tebaldeom in Lorenzom ali spolni akt med markizo Cibo in Aleksandrom z vso zadušenostjo svoje ironije nad njenimi naivnimi političnimi pogledi, ki pa naj bi po mojem razumevanju imeli tudi mnogo širši pomen za besedilo v celoti, pa to v uprizoritvi ni vidno. Režija na eni strani opleta z maksimalno redukcijo (in to ji vsaj v zgoraj omenjenih prizorih odlično uspeva) in problematizacijo medija, ki nam je od istega režiserja že dobro znana in jo čislamo predvsem v Elizabeth in v Kaliguli, po drugi strani pa dovoljuje prosojne igrice umiranja, klice k orožju, ki niti groteskni niso več, grobo realistične spolne akte ter se v formalnem smislu poslužuje, denimo, direktnega dialoga na rampi z neprodušno zaprto odrsko školjko za seboj, ali stopnjevanja z osvetljavo v drugem delu. Nasprotje torej, ki pa tudi, če je namerno, ni dovolj izdelano, da bi zmoglo biti kot tako zaznano oziroma da bi zmoglo nositi kak globlji smisel. Predstava, ki kljub umirjenemu in dokaj linearnemu poteku nikakor ni dolga ali dolgočasna, svoje strategije ne izkazuje dovolj transparentno. Tekstovno ni zadosti izčiščena, vsebinsko gibanje sem ter tja po dvoru in paralele zgodb so hlastavi, kar se izkaže v posameznih padcih dramaturške napetosti. Ključni problem vzročnosti umora, ki ga stori Lorenzo, njegov način eksistence neposredno po aktu, je le nakazan, ne podrobneje obdelan, iz česar v isti maniri sledi hipni, nezadostni konec, ko Giomo zgolj prebere, da je Lorenza nekdo zabodel in da ga je množica raztrgala. Intenca takega konca je jasna, se pa ne posreči. Branje je namreč uvedeno kot nov (redukcijski?) postopek, ki za zgolj en (odprti) sunek konca doseže prevelik in hkrati ne dovolj natančen učinek. V uprizoritvi kot celoti gre torej za obetaven, a zavoljo neizčiščenosti neuravnotežen esej na temo. Od igralske zasedbe velja po mojem mnenju izpostaviti odličnega Igorja Samobora kot Aleksandra Medičejskega, Matijo Rozmana kot Kardinala Ciba, Petro Govc kot Caterino Soderini ter Radka Poliča kot Filippa Strozzija.