Dvainpetdesetletni Madžar Bela Tarr je eden najbolj avtorskih in najradikalnejših raziskovalcev filmskega jezika. Nekje je bilo o njem zapisano, da je z eksperimentiranjem na ravni dramaturške funkcije barv ter časovne razsežnosti podob ponazoril vsebinski premik od družbenega k ontološkemu. Tudi film Mož iz Londona , ki je narejen po istoimenskem romanu Georgesa Simenona, je s svojo temačnostjo, črno-belo sliko, s filmnoirovskim razpoloženjem, redkobesednostjo in konec koncev več kot dveurno dolžino za gledalca naravnost hipnotičen. Tarr je namreč mojster atmosfere, ki je glavna protagonistka tega filma, v katerem spremljamo Maloina, moža, ki nekje na robu sveta – je kretničar na obmorski železniški postaji – živi preprosto življenje. Ko je priča umoru, ga, svoje življenje namreč, šele začne ozaveščati. To pa pomeni, da se mora soočiti z vprašanji morale, etike, greha, zločina in kazni. Skratka, zgodba, v kateri je človek tako neznaten kot božanski, tako vsakdanji kot brezčasen. Film je bil prikazan v tekmovalnem sporedu letošnjega Cannesa. Za sladokusce. Ženja Leiler