Po Fedorju Gradišniku, Lojzetu Filipiču, Herbertu Grünu in Bojanu Štihu je bil Igor Lampret spet snovalec repertoarjev, vizionar in mislec sodobnega gledališkega utripa, ki je v celjsko gledališče »pripeljal« znamenito generacijo režiserjev in dramatikov: Dušana Jovanovića, Mileta Koruna s Cankarjevim opusom, Zvoneta Šedlbauerja, Dušana Mlakarja, Iztoka Toryja, scenografko Meto Hočevar, režiserja mlajše generacije Janeza Pipana in Boža Šprajca, k sodelovanju je pritegnil koreografa Damirja Zlatarja Freya, vračal se je vedno znova k dramatiku in hišnemu dramaturgu Janezu Žmavcu, še posebej pa je zaupal hišnemu režiserju Franciju Križaju in lektorici Majdi Križaj, ki je bila več kot samo to – bila je njegov sogovornik pri snovanju repertoarjev. Prav zaradi njenega temeljitega poznavanja jezikovnih vrednot slovenskega jezika, teoretično in praktično, govorne odrske podobe, temeljitega poznavanja prevodne literature in zakonitosti dramskih pisav – monoloških in dialoških struktur, doumevanja dramaturške funkcije jezika in govora je vsa leta delovanja v SLG Celje bila enakovreden sogovornik vsem gledališkim ustvarjalcem. Lampret je bil tudi v organizacijskem smislu tista oseba, ki je celjskemu gledališču utirala nadaljevanje umetniške poti in rast v nekaterih odrskih umetniških presežkih; v spored je uvrščal dramska besedila, ki so se na eni strani spogledovala s tradicijo, a bila kar najsodobneje konceptualno in uprizoritveno zasnovana, sledil je generacijskim zahtevam sodobnega gledališča, ki so ga nekateri njegovi vrstniki skupaj z njim uvajali že v eksperimentalnem gledališču Glej, »kalil« se je pri dramaturgu, filozofu in dramatiku Primožu Kozaku, ki je v Lampretu videl izjemen umetniško-gledališki potencial in ga tako uvedel že v mariborsko narodno gledališče (1971), potem pa je ves čas deloval kot prevajalec in dramaturg. Poleg tega, da je v gledališče ob že uveljavljenih režiserjih Miletu Korunu, Dušanu Jovanoviću, Zvonetu Šedlbauerju, hišnem režiserju Franciju Križaju (če omenimo samo nekatere najpomembnejše režiserje in njihove poetike) z njihovo gledališko visoko estetsko prodornostjo in etično držo povabil k sodelovanju še znamenito, danes evropsko uveljavljeno režiserko Vido Ognjenović, pa Ljubišo Ristića, sta v Celju še vedno režirala Dino Radojević in generacijski sopotnik Andrej Hieng. Lampretu je bila sicer pomembna sodobna dramatika izven konvencionalnih in konformiranih form, a se je vselej znova vračal k Cankarju, saj mu je le-ta s svojo človeško intimo in političnostjo vedno znova navdihoval bistvo: Ivan Cankar je po njegovem mnenju sodil med najpomembnejše evropske dramatike. Zagotovo pa je bil Lampret razgledan v evropski dramski literaturi, saj je prevajal dramsko literaturo iz španščine in francoščine, poljščine in če je bilo treba tudi iz srbohrvaščine. Bil je tudi dramaturški vodja nekaterim režiserjem.