Slinavka in parkljevka je zelo nalezljiva virusna bolezen parkljarjev, zanjo je značilen pojav mehurčkov in razjed po sluznicah in koži. Bolezen povzroča velike izgube v živinorejski proizvodnji in zelo ovira mednarodni promet živali in njihovih proizvodov. V Evropi se je do 1992 veliko držav borilo proti njej z vakcinacijami, po tem letu pa se je pojavila zlasti v jugovzhodnem delu Evrope. "V Veliki Britaniji, kjer se spopadajo z veliko epidemijo te bolezni, podatki o novih primerih izbruhov še vedno naraščajo in to kaže, da bolezni še ne obvladujejo," je povedal mag. Dejan Židan, dr. vet. med., vodja murskosoboške enote VZRS. Sedanjo epidemijo slinavke in parkljevke v Evropi povzroča virus tipa O PanAsia, ki so ga prvič odkrili leta 1990 pri izbruhu bolezni v Indiji, od tam pa se je razširil proti zahodu in vzhodu. "Pri tem tipu virusa ugotavljajo do 100-odstotno obolevnost pri dovzetnih živalih in 2- do 5-odstotno smrtnost. Živali, ki bolezen prebolijo, so lahko več kot dve leti klicenosci in ta podatek je pomemben zlasti pri uvozu divjih parkljarjev," je dejal Židan. Inkubacijska doba, torej čas od okužbe do pojava bolezni, je od enega do sedem dni, najdaljša možna inkubacija pa je 21 dni. Najbolj dovzetna za bolezen so goveda, pri njih je tudi klinična slika najhujša. Hudo pade proizvodnja mleka, živali pa dobijo v ustni votlini, nosu ter med in nad parklji in vimenu mehurčke in rane. Pri prašičih so spremembe najpogostejše med in nad parklji. Prašiči so najnevarnejši za širjenje bolezni, saj izločajo tudi tristokrat več virusa kot druge živalske vrste. Najtežje je bolezen opaziti pri ovcah, pri njih se vidi le šepanje na eno ali več nog, in kaže, da so v Angliji bolezen v začetku spregledali prav pri ovcah, zato se je razširila.