Slovenija se doslej še ni soočila z resno evroskeptično politično opcijo. Po podpisu maastrichtskega sporazuma se je proces evropskega združevanja osredotočil na izpolnjevanje meril za evropsko monetarno unijo. Razvitejše severne države članice so se soočile z močnim domačim političnim odporom zoper nadaljnje evropsko združevanje. Javno mnenje v večini razvitih držav se je obrnilo zoper skupno denarno valuto. Večina ljudi je bila proti žrtvovanju svojih denarnih valut za evro, ki bi ga morali deliti z državami, kot so Španija, Grčija in Portugalska. Temu primerno se je javno mnenje v južnejših državah nagnilo v prid evropskemu združevanju. Nekoliko netipična država glede podpore evropskemu združevanju je bila edino Francija. Francozi so bili ves čas naklonjeni skupnemu denarju, ker so videli v bodočem evru možnost pridobitve trdne valute, ki bo bistveno bolj podobna nemški marki kot francoskemu franku. Še vedno velja prepričanje, da je projekt evra na dobri poti ravno zaradi kompromisa med Nemčijo in Francijo. Francozi so dovolili združitev obeh Nemčij, Nemci pa so Francozom podarili svojo marko. Tudi Italijani so pristavili svoj lonček in politično izsilili svoje mesto v evropski monetarni uniji, čeprav še zdaleč ne izpolnjujejo vseh meril. Največjo zaslugo za ta politični uspeh gre pripisati Bossijevi Padaniji, ki je grozila z odcepitvijo v primeru, če Italije ne bi sprejeli v EMU.