Po članku naj bi PS ZA Avto za nakup osebnega avtomobila odštela okoli sto tisoč nemških mark. Žal moram javnost razočarati, saj to ni res. Res je, da je PS plačala polog in 4 ali 5 obrokov posojila, v skupni vrednosti okoli 4 milijone tolarjev, kar pa ji je bilo v celoti, z realnimi obrestmi in z vsemi stroški refundirano s strani Odvetniške družbe, ki je še v letu 1997 s pogodbo prevzela tudi odplačevanje vseh preostalih pogodbenih obveznosti. Rezultat te zgodbe torej je, da PS ni imela niti enega tolarja izdatkov ali stroškov s tem nesrečnim avtomobilom. Škoda, pa tako lepo se je bralo. Okoli domnevne prekoračitve pooblastil pa le to, da je skupščina PS dne 5. 6. 1997 sprejela sklep št. 2, s katerim je direktorju odobrila sklenitev pogodbe o leasingu in dovolila uporabo službenega avtomobila za službene in osebne potrebe. Sklep je vpisan v knjigo sklepov družbe. Uporaba avtomobila je bila prijavljena v moji dohodninski napovedi za leto 1997.