Ker bi v Apollo le stežka stlačiti kotel in kopico drv, so pametni možje raje zapregli gorivne celice.za nas najbolj zanimive, in sicer polimerno-membranske (polymer electrolyte membrane - PEM). So najenostavnejše in zdi se, da jih bomo videli tako v računalnikih kot avtomobilih. NASA je ta tip prva uporabila pri programu Gemini, v katerem so se leta 1965 astronavti sprehodili po vesolju. Pri tem tipu na ogljikovo anodo pod pritiskom dovajamo plinast vodik, ki na prigovarjanje platine, ki je nanešena na elektrodo, pusti vnemar svoj elektron. Ostane še vodikovo jedro - proton (vodik je namreč zgrajen iz protona in elektrona), ki mu posebna polimerna membrana na mestu elektrolita dovoli prehod do katode. Elektrona pak ne spusti skozi, zato slednji ostane v pesti anode, ki mu ukaže odpotovati drugi elektrodi naproti po daljši poti skozi porabnik, kar se odraža v električnem toku. Na drugi strani se elektron in proton zopet srečata, a tokrat jima dela družbo kisik, ki se ga takisto pod pritiskom dovaja na katodo. Trije kameradi se tu združijo v vodo, ki je poleg odvečne toplote edini stranski produkt. Ena sama celica da napetost le 0,7 V, tako da je treba za znaten vir elektrike zbrati več njih in jih povezati v celični blok. Z malo iznajdljivosti se da porabiti tudi vodo, medtem ko je oddana toplota relativno majhna, saj je delovna temperatura PEM-celice borih 80 stopinj Celzija. Ta celica ima velik količnik moč / velikost in je zato kompaktna, z izkoristkom do 50 % pa veliko učinkovitejša od bencinskega motorja, katerega izkoristek redko preseže 20 %! Zakaj se frajerji torej že leta ne preganjajo v skuterčkih na vodik?