zlomil Egipt, saj bi ostal brez suženjske delovne sile med gradnjo velikih mest. Številne judovske upore so krvavo zadušili. Po smrti Ramzesa II., ki je po biblijskem izročilu cenil Mojzesa kot sposobnega uradnika, je prestol prevzel njegov sin Merneptah (1234–1215 pr. n. št.). Ta je naročil svojim uradnikom in nadzornikom, naj še bolj pritisnejo na Jude, da bodo nehali razmišljati o odhodu iz Egipta. V njegovem času so ob napetostih v državi cesarstvo, predvsem severne meje, resno ogrožali egejski narodi, ki jih v egipčanskih virih imenujejo »pomorski narodi«, vendar jih je faraonu leta 1230 pred našim štetjem uspelo zaustaviti na severni meji Egipta. Judovska plemena so si dolgo prizadevala, zaradi brezpravnosti in trpljenja, ki so ga morala prenašati v egipčanskem suženjstvu, za odhod v svojo prvotno domovino Kanaan. Šele Mojzesu je uspelo svoje ljudstvo organizirati za pohod v obljubljeno deželo. Pred dokončno odločitvijo sta se z bratom Aronom pogajala s faraonom Merneptahom, da bi judovskim plemenom dovolil odhod v puščavo, kjer bi darovala svojemu bogu po starih judovskih običajih, vendar ju faraon ni uslišal in je naročil, naj Jude še bolj obremenijo z delom. V Svetem pismu so naštete kazni boga Jahveja, ki jih je poslal nad Egipt, ker faraon ni soglašal z odhodom Judov. Kazni so doletele Egipt s posredovanjem Mojzesa. Ko je dal palico v Nil, je spremenil vodo v kri, nad deželo je poslal muhe, komarje, kugo, tvore, točo, kobilice, žabe, temo in smrt prvorojencev egiptovskega rodu, da bi dokazal faraonu mogočnost judovskega boga Jahveja. Šele zadnja nesreča, smrt prvorojencev, je po svetopisemskem izročilu faraona prisilila, da je Judom dovolil odhod v puščavo, kjer naj bi se poklonili svojemu bogu, vendar so se ti že odločili za beg iz Egipta. Toda faraon si je premislil in za njimi poslal bojne vozove, vendar je Jahve čudežno rešil Jude, tako da je razdelil morje in jim omogočil po dnu pobegniti pred Egipčani. Za njimi se je morje zaprlo in pokopalo faraonovo vojsko. Merneptah tudi po uspešnem pobegu Judov ni verjel, da se jim bo uspelo prebiti skozi puščavo. Na steni njegove grobnice v Tebah je namreč zapis, da je bilo v obdobju njegovega vladanja v egiptovskih provincah Azije mnogo uporov in da je vse uspešno zatrl. Premagal je Hetite, osvojil Kanaan in uničil ljudstvo Izraela, kajti ostalo je brez žita za preživetje. Ta zapis mnogi zgodovinarji dojemajo kot