Metod Dolenc (1875-1941), prvi profesor pravne zgodovine na Pravni fakulteti v Ljubljani. Rodil se je 19. decembra 1875 na Slapu pri Vipavi kot sin ravnatelja kmetijske šole Riharda Dolenca. Osnovno šolo je obiskoval v Vipavi, prva dva razreda gimnazije v Ljubljani, nadaljeval v Novem mestu, kjer je leta 1893 maturiral. Pravne študije je končal leta 1898 na Dunaju in bil promoviran za doktorja prava leta 1899. Dve leti je bil pristav na sodišču v Novem mestu, nato je služboval na sodišču in državnem pravdništvu v Gradcu. Med prvo vojno je bil vojaški sodnik, leta 1917 je bil imenovan za deželnega sodnega svetnika v Gradcu; leta 1918 je bil prideljen Višjemu deželnemu sodišču v Ljubljani, marca 1920 je bil izvoljen za rednega profesorja Pravne fakultete v Ljubljani; predaval je kazensko pravo in kazenski pravni postopek s kriminalistiko, od leta 1925 pa je predaval gorsko pravo in pravno zgodovino Slovencev. Bil je član jugoslovanskega zakonodajnega sveta v Beogradu; podeljen mu je bil častni doktorat na univerzi v Bratislavi. Med prvimi je bil leta 1938 imenovan za člana Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. - Metod Dolenc se je sprva uveljavljal kot pripovednik z deli Pravdarska strast, gotova propast (1914), Zmote in prevare (1919) in s komedijo Spodobni ljudje (1924). Največ razprav je objavil v glasilu Slovenski pravnik ter v nemških in srbohrvatskih glasilih. Za bralce Dolenjskega lista so zanimive in pomembne razprave: Pravosodstvo Kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655, Pravosodstvo pri novomeškem uradu nemškega viteškega reda v letih 1721 do 1772 in Slovensko ljudstvo na Dolenjskem (objavljeno v Časopisu za narodopisje in zgodovino oz. v Ljubljanskem zvonu). Napisal je šest knjig, med njimi Dušanov zakonik (1925), Pravno zgodovino za slovensko ozemlje (1935) in Gorske bukve v izvirniku, prevodu in priredbah (1941).