Boga Hefajsta so vrgli z Olimpa, ki ponazarja najvišjo oblast in moč; tudi ko ga je obiskoval, je uvidel, da ne pripada bogatim in lepim (in brezdelnim). Tudi sodobni moški Hefajst živi po tem vedenjskem vzorcu. Kot delavca, ki v sodobnem ateljeju ali laboratoriju dela z rokami in je najbrž vrhunski mojster, ga družba ne ceni tako kot tistih, ki v sodobni družbi vladajo z Olimpa – menedžerje, ki ne delajo nič oprijemljivega: dogovarjajo se za posle in vlagajo denar v projekte. Že od mladosti, ko spozna, da bo zaradi svojega dela (če ga nima, je še huje) vedno nihče, se v njem kopiči jeza, ki je ne izrazi, zato postaja vedno bolj potrt. Tesnobe ne izrazi, marveč jo potlači. V njem se bržkone nakopiči še več jeze, ker ga zaradi delavskega stanu kot možnega ljubimca in življenjskega partnerja zavračajo tudi ženske.