Mnogi poslušalci niso vedeli, da so bile kontaktne oddaje dolga leta regulirane s »šlingo«, tehnično oziroma zakasnilno zanko. Med trenutkom, ko je poslušalec zastavil vprašanje, in predvajanjem vprašanja je bilo 11 sekund zamika. To je pomenilo, da so lahko izrezali besedo, kletvico ali kar celo vprašanje. Namesto besed »gospod doktor« so poslušalci na primer slišali le »doktor«. V celoti so »šlingo« odpravili 1985. Glede na posebni status je imel Val 202 tudi nekaj več manevrskega prostora v »svinčenih« časih. »Samocenzura je bila pri nas najbrž manjša zato, ker smo neobremenjeni vstopili v to hišo, čeprav nas ni nihče nikoli vprašal, ali smo v partiji. Vsebinsko nas ni skoraj nič omejevalo. Takrat je bilo nekaj nepojmljivega - kar se danes zdi povsem normalno - da so ljudje sodelovali v programu. Spomnim se razprav na SZDL, s katerimi nas, hvala bogu, ni nihče obremenjeval, ko so grmeli, češ, zdaj bo pa vsak lahko govoril po radiu ... Radio je imel tudi to srečo, da ni bil pod takšnim drobnogledom kakor televizija. Na zaprtih sejah CK v začetku osemdesetih - pozneje sem te zapiske videl - so ugotavljali, da je radio edina opozicija v državi. Vendar se opozicije nismo šli. Poskušali smo biti novinarji profesionalci z vsemi omejitvami, ki so takrat bile. Z distanco do oblasti,« pravi Milič.