Leta 1987 sem v Pismih srbskemu prijatelju predvidel, kaj se bo zgodilo in se zavzel za nacionalno državo. Vedel sem tudi, da odločitev za nacionalno državo pomeni vstop v politiko in politizem, kar so storili moji srbski in slovenski prijatelji. Bil sem v dilemi ali sodelovati ali oditi drugam. V tistem času sem namreč doživljal največjo spremembo v svojem življenju. Vsa leta sem se bližal krščanstvu, čeprav iz različnih vzrokov nisem dokončno vstopil v cerkev. Prvi razlog: moje poslanstvo, da moram iti skozi pekel zaradi cilja, ki sem ga ves čas čutil. Šel sem skozi vse slovenske povojne faze, modele in izkustva, se gibal nenehoma po robu in vendar ne padel v prepad. Z današnjega stališča dosežene vere lahko vse faze analiziram od znotraj in ne od zunaj, kot delajo tisti katoliki, ki skozi te faze niso šli in sta zato njihova kritika ter razumevanje nezadostni. Drugi razlog: živel sem s sijajnimi prijatelji, z najboljšimi slovenskimi elitami od Primoža Kozaka in Dominika Smoleta na začetku, prek Veljka Rusa, Janka Kosa in Pučnika, do Tineta Hribarja in Dimitrija Rupla: naj jih samo nekaj naštejem. Z vsemi sem bil v močni osebni povezavi, ker smo skupaj tvorili nenehne opozicije partiji in oblasti. V tem smo bili solidarni in to je bila naša identiteta, civilna drža. Vendar so bile med nami tudi razlike. Temeljna je bila ta, da sem sam iskal absolutno in se nagibal h krščanstvu, medtem ko se oni niso. Ves ta čas sem bil v stiku tudi s človekom, ki ga najgloblje cenim in ga imam za krščanskega Sokrata, z Ivanom Mrakom. Od 43. leta do njegove smrti sva ostala bolj ali manj največja prijatelja. Bil je kristjan, kozmocentrik, magist in je šel skozi vse mogoče faze. Mrak me je vabil h krščanstvu, mi ga odkrival vseh 40 let in značilno je, da nobenega od svojih prijateljev nisem mogel pridobiti zanj. Živel sem torej na dveh terenih, dokler nisem prišel do končnega spoznanja, do končne stiske in dileme: ali Bog ali nič. To se je zgodilo sredi 80. let, sočasno s Pismi srbskemu prijatelju. Takrat sem naredil dva razkola. Razšel sem se s srbskimi prijatelji, ki so mi veliko pomagali v 60. in 70. letih, ko je na slovenskem vladal Popit in sem v Beogradu lahko predaval in objavljal, medtem ko tukaj nisem mogel. Ti ljudje, ki so kasneje postali nacionalisti, so bili takrat izjemni humanisti in demokrati. Po drugi strani sem se razšel tudi s svojimi novorevijaškimi prijatelji. Z obojimi zaradi istega. S srbskimi zaradi njihovega nacionalizma in šovinizma, ki je mojemu slovenstvu preprečeval uresničenje, s slovenskimi pa zaradi njihove odločitve za magično varianto, za sakralizem in kozmocentrizem. Ko sem pisal Pisma srbskemu prijatelju sem dobival veliko pošte od srbske opozicije in vojske. Hrvaški polkovnik iz generalštaba mi je iz vojnega instituta poslal znameniti predvojni memorandum Vase Čubrilovića o Albancih. To je načrt, kako pregnati Albance s Kosova z umazanimi sredstvi. Načrt do leta 1987 v Jugoslaviji ni bil znan. Leta 1987 sme ga imel v rokah in okleval, ali bi ga objavil v Pismih ali ne. Odlašal sem, kajti to sporočilo kot tudi cela vrsta drugih so me silila, naj grem v politiko; a zavedal sem se posledic, ki bi sledile. Ne morem biti malo v politiki in malo ne. Milan Meden, ki je v prejšnih letih moje tekste v Dnevniku odklanjal, je 87. leta odigral zelo pozitivno vlogo in zdržal mnogo pritiskov oblasti, ki ga je stalno nagovarjala, da s Pismi preneha. Serijo je prekinil po 17. pismu; objavil je že več, kot sva se dogovorila. Z ženo sva odšla v Pariz in tam preživela nekaj mesecev z dvema mističnima, izredno globokima pravoslavnima kristjanoma, s Tatjano Goričevo in Pavletom Rakom v njunem stanovanju. Tedaj je dozorelo, kar sem prej v življenju poskušal, a nisem uspel. Ločil sem se z obema skupinama prijateljev, ostal na robu in izstopil iz aktualistične tosvetne socialnosti. Ko sva se z ženo vrnila v Slovenijo, sva se vrnila v Cerkev, se cerkveno poročila, sprejela zakramente. To je bil tudi čas začetka slovenske pomladi, ki sem jo s temi Pismi soomogočal, vendar nisem šel po poti, po kateri je stopila večina in se začela politično uveljavljati. Nasprotno. Bil sem zvest svojim prejšnim držam, svoji distanci do oblasti in lastnine. Z ženo sva otrokom prepustila obe hiši, ki sva jih podedovala, razdelila svoje obleke in lastnino ter se odločila za prekinitev z zaskrbljenim življenjem v tem svetu. Vendar to ne pomeni, da sem se povsem umaknil iz tega sveta. Umaknil sem se na rob politične družbe. Mojega glasu se ni več slišalo, čeprav sem pisal več kot kadarkoli prej v življenju in tudi objavljal, vendar večinoma v verskih časopisih. Ni se slišalo mojega glasu zato, ker se je oglasil strahoten trušč. Ljudje so se emancipirali, suverenizirali in slišali le tistega, ki je druge prevpil, poskušal uspeti in dobiti oblast. Dobesedno se je začelo govoriti:»Osvojili bomo oblast«. Nastopile so stranke in moja platforma je postala nezanimiva. Danes pa moja drža in misli zopet dobivajo veljavo. Zakaj? Ker je začela slovenska kulturna elita spoznavati, kolikšna je (ne)vrednost politizma. O tem sem pisal že pred leti, vendar je moje eseje komaj kdo bral. Pisal sem, da je takšna investicija v politiko, kot so se jo šli slovenski kulturniki in sploh Slovenci, smešna in naivna. Predpostavljali so, da bo svobodna strankarska politika nekakšna realizirana utopija. Sam sem imel do tega kritično distanco, na to prazno vero sem gledal celo s posmehom. Ljudje so investrirali v strankarstvo nekaj, česar strankarstvo ne more dati. Danes prihaja v javnosti do izraza moja kritika strankarstva in civilne družbe, moja distanca do oblasti kot take, ne samo partijske, temveč tudi parlamentarne.