Ni me odvrnila sama vsebina učnovzgojnega filma, ki jo je mogoče strniti v en sam stavek: 'Življenje brez piva je absolutno nemogoče!' - pa čeprav sam nisem pil piva že trinajst let in sem že živ. Ne, ustrašil sem se ogleda učnovzgojnega filma kot takega. Čeprav sem v mladosti sam zagrešil vsaj en učnovzgojni scenarij (o katerem poročam v 8. poglavju), me je izkušnja poučila, da ima gledanje tovrstnih filmčkov podobno narkotičen učinek kot zbrano poslušanje predavanj lokalnih turističnih vodičev. Neizkušen popotnik bo porekel, da je to dvoje neprimerljivo, ker je človek pri ogledovanju mesta obsojen na generično usodo človeka kot dvonožca - se pravi, ves čas mora stati in na dveh nogah vleči vso svojo težo vključno s fotoaparatom po neskočnih ulicah turističnega blodnjaka - medtem ko se gledalec učnovzgojnega filmčka lahko praviloma zavali na stol. Ta primerjava drži, vendar v obratnem smislu. Ne glede na oblazinjene sedeže in diskretno svetlobo se v desetih, dvajsetih minutah, kolikor traja tak filmček, ni mogoče zares naspati, in ko vas bodo po izteku filmčka stresli s stola, boste odkrili, da so vas leprehonleprehon i medtem udarili z migrenomigrena . V tem nebogljenem stanju se boste pustili vlačiti po neskončnih proizvodnih salah, ne da bi se mogli upreti, in da bi bila zadeva še bolj mučna, se boste v obvezni spominkarni pri izhodu s topo osuplostjo zasačili pri nakupovanju težkih kristalnih kozarcev, ki jih bo potem treba dva tedna tovoriti v nahrbtniku, dokler se ne bojo tik pred odhodom na letalo potrli, tako da jih boste lahko vrgli proč - če vam bo dovolila carinska kontrola. Skratka, če ne štejem ovc, na potovanju sploh ni reči, ki bi se mi zdela bolj nevarna od teh filmčkov, ki jih v tej deželi tako radi predvajajo obiskovalcem premnogih pivovarn, žganjarn, tkalnic, tovarn kristala, lončenine ali porcelana itn.