A ta bizarna kombinacija se je obnesla prav dobro. Dizelski motor je verjetno zadnja stvar, ki bi jo pričakoval v Jaguarju, a 2,2-litrski turbodizel opravlja svoje delo vrhunsko. S 155-imi konjskimi močmi postreže s povsem zadovoljivo količino moči, ki je na voljo v praktično vseh situacijah. Pospeški so zadovoljivi in enakomerni, tudi pri visokih hitrostih se avtomobil počuti zelo dobro. Najbolj mu seveda ugajajo avtocestna križarjenja, priznati pa je treba, da si lahko X-Type prisluži pohvalo tudi na nekoliko bolj vijugasti cesti. V sodelovanju z natančnim in primerno hitrim šeststopenjskim ročnim menjalnikom je motor pokazal tudi precejšnje razumevanje do voznikovega žepa, saj smo na testu dosegali povprečno porabo goriva okoli sedmih litrov na sto prevoženih kilometrov, kar je za prestižno družinsko-poslovno limuzino lep dosežek. Druga bizarnost na testiranem vozilu je bila oznaka Sport. Športnost nima prav veliko s to znamko, pa vendar avtomobil s tem paketom opreme deluje prav všečno. Zunaj za to poskrbijo gigantska (18-palčna) platišča, diskreten spojler na prtljažnih vratih in nekaj poudarkov na robovih. V notranjosti pa na športnost asociirajo športni delno usnjeni sedeži in okrasi iz imitacije karbona. A prav notranjost predstavlja največje razočaranje pri tem vozilu. Oblikovno sicer povsem »jaguarovska« in po tej plati brez pretiranih pripomb, a zatakne se pri uporabljenih materialih in obliki stikal. Uporabljena plastika bi bila deležna negativne kritike tudi pri za polovico cenejšem avtomobilu, predvsem se to nanaša na volanski obroč, obvolanske ročice, komande v vratih … Oblika stikal na armaturni plošči pa je z razvojem obtičala v daljnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekaj zamere lahko pripišemo tudi prtljažnemu prostoru, do katerega lahko pridemo skozi tesno odmerjeno odprtino, obdelava samega prostora pa je precej slaba, saj o kakšni pravilni obliki ali vsaj črti ni ne duha ne sluha. Se pa zavedamo, da je prtljažnik verjetno zadnja stvar, ki jo voznik Jaguarja pogleda ali uporablja.