Običajno bi rdečo barvo najraje prikrili, še posebej, kadar se zaradi bolj ali manj neprijetnih pripetljajev znajdemo v nerodnem položaju. Čeprav pravijo, da je rdeča barva »draga«, pa se Mazdi3 MPS poda skoraj bolje, kot tistim iz Maranella prihajajočim proizvodom, ki nosijo črnega vranca na sprednjem delu, in v tej kombinaciji ne deluje prav nič sramežljivo. Morda je ravno barva tisti del, ki v kombinaciji z 18-palčnimi platišči in diskretnim spojlerjem loči MPS na prvi pogled od navadne, če želite ljudske, Mazde3. Šele natančen pogled iz vseh smeri vam bo dal slutiti, da se v tem avtomobilu skriva tolikšna moč, da bi se brez težav prelevili v dobrotnika in jo brezplačno delili ostalim (avtomobilom). K sreči se ljudskost, takoj ko odprete vrata, razblini kot milni mehurček, saj je notranjost vse prej kot običajna. Najbolj padejo v oči vrhunski športni sedeži, ki nudijo obilico stranske opore, kar pride še posebej do izraza na zavitih cestah, ko bi vas v drugih avtomobilih premetavalo kot žogico v pralnem stroju. Z nadpovprečnimi ocenami bi lahko ocenili tudi natančno ročico šeststopenjskega ročnega menjalnika, ki lepo sede v dlan, ter trikrak usnjen volanski obroč, ki je ravno pravšnje velikosti in premore stikala za upravljanje z vrhunskim avdio sistemom znamke Bose. Kot se za športni avtomobil spodobi, so stopalke za plin, seveda, iz aluminija. No, od tukaj dalje se navdušenje malce ohladi. Armaturna plošča je enaka kot pri ostalih različicah Mazde3. Prav tako vam bodo tudi lastniki vstopnih modelov serije 3 znali povedati sledeče: »Tile merilniki so pa popolnoma enaki kot pri moji 1.4, pa ni prav nič športna.« To je sicer res, vendar krvavo rdečo barvo, kateri se v temi pridruži še modra podloga, pač ne gre spreminjati. Bolj zmoti položaj ročne zavore, za katero smo sprva mislili, da je namenjena sovozniku, saj je iz neznanega razloga postavljena ob njegov sedež. Kot kaže, je usoda želela, da sem se po nekaj letih moral muditi v stavbi, ki je v neposredni bližini moje nekdanje šole. Zopet enak dogodek. Fantje so si ogledovali »mojo empeesko«, dekleta pa so v množici iskala pozerja, ki se bo odpeljal z njo. Seveda mi je uspelo privabiti sleherni pogled slinastih srednješolcev, k sreči predvsem srednješolk, in želja iz mlajših dni je zameglila razum do te mere, da je »zapela« prva in nato druga prestava ter iz motorja zvabila prijeten, vendar sila odmevajoč zvok. Za takšne, z egom prekomerno založene posameznike, so pri Mazdi poskrbeli, da je prva prestava omejena s 300 Nm, druga pa s 350 Nm navora. Glavnega krivca za to je potrebno iskati pri sprednjem pogonu, ki tudi na oprijemljivi podlagi vse do 100 km/h sili kolesa k obračanju v prazno, zato je tudi pospešek do 100 km/h slabši, kot bi si ga obetali od 260 konjskih moči, kolikor znaša maksimalna moč. Toda ko dosežete 3000 vrtljajev v minuti, dosežete 380 Nm navora, imate ročico potisnjeno v tretjo prestavo, pohodite stopalko za plin ... Hja, takrat je zelo priporočljivo močno poprijeti za volan z obema rokama, saj pri polnem pospeševanju volanski obroč dobesedno trga iz rok. Največja zabava se prične, ko se hitreje zapeljete po gorskih cestah in je avtomobil praktično prilepljen na vozišče. Največ zaslug za to ima zapora sprednjega diferenciala, kar v praksi pomeni, da se kolesa obračajo enako hitro in namesto, da bi vas v levem ovinku odnašalo v desno, vam logično razmišljanje ne bo znalo povezati odnašanja v levo. Najbolj pisan pogled bo iz vas zvabilo dejstvo, da ste ponovno na bencinski črpalki, čeprav niste prevozili niti 200 km. Točno tako, takšen je namreč davek pri priganjanju in številke nad 20 l na 100 km boste redno srečevali, čeravno vam bo potovalni računalnik pomirjajoče kazal povprečno porabo okoli 12 litrov na sto prevoženih kilometrov. V kolikor vaša simpatija ni v delovnem razmerju s katero od naftnih družb in posledično obiskovanje črpalk ni vaša najljubša postojanka, pa boste lahko ob zmerni vožnji porabili tudi zgolj sedem litrov, a potem se verjetno tako ali tako ne boste ozirali po oznaki MPS.