Na prvi pogled nič ne spominja na predzgodovino muzeja. Videti je, kakor da bi bilo gosposko poslopje odvrglo ogrinjala in se pokazalo v prvotni podobi. Mestno spomeniško varstvo je odstranilo nadzidana nadstropja in zgradilo ostrešje po starih predlogah. Rekonstrukcija in restavracija ene izmed najlepših palač v Maraisu sta trajali dvanajst let - dovolj, da se s proračunom dvesto milijonov frankov naredi vse čim lepše in čim popolnejše. Uresničila se je muzealska pravljica à la française, še bolj impresivna je kot sosedni Musée Picasso, nastala pa je brez diskusij in bojev, kakršni spremljajo podobne projekte v Nemčiji. Nepoučen obiskovalec ne more slutiti, da je bila razkošna palača predestinirana, da vzame pod streho novi muzej. Preden so v njej razstavili zaklade židovske umetnosti in vere, je bila postaja v židovskem življenju, a na to opozarjajo le diskretni namigi. Pri tem pa Hôtel de Saint -Aignan ni reprezentativen le za eksil, marveč tudi za eksterminacijo vzhodnoevropskih Židov. A šoah je bil zavestno izpuščen.