Ideja o tem, da bi število škofij v slovenski metropoliji lahko povečali, ima dolgo zgodovino, realna pa je postala po osamosvojitvi, ko so se po tekočem traku odcepljale tudi škofije v drugih vzhodnoevropskih državah. (Na Hrvaškem so jih denimo ustanovili tri.) Prvi diskretni namig, da bi veljalo razmisliti o novih škofijah, naj bi iz Rima priromal sredi devetdesetih, v času nadškofa Šuštarja. Na škofijah (koprski, ljubljanski in mariborski) so razmislili, toda odgovor je bil enoten: ne, novih škofij ne potrebujemo. Do premika je prišlo šele po sinodi, leta 1998, s pomočjo nadškofa Rodeta. Tega leta so ustanovili medškofijsko skupino, ki je pripravila 55-stranski elaborat o novih škofijah, ki ga je Sveti sedež ocenil zelo pohvalno in mu tudi danes pravzaprav ni kaj dodati. Konec leta 1998 so elaborat poslali v Rim, toda zgodilo se ni nič. Nekateri dobro obveščeni mediji so takrat špekulirali, da je vso zadevo ustavil Rim, toda naši sogovorniki iz cerkvenih krogov pravijo drugače. Slovenska škofovska konferenca naj bi takrat v Rim poslala predlog, ki je vseboval vse možne škofijske sedeže (torej Novo mesto, Celje, Mursko Soboto, Novo Gorico in Kranj; Slovenj Gradec in Ptuj sta takrat izpadla), manjkala pa je jasna odločitev škofov, ustanovitev katerih škofij podpirajo in katerih ne. Če bi takrat v predlog zapisali le Novo mesto in Celje, nam je povedal nekdo od poučenih, bi Sveti sedež po vsej verjetnosti že dal svoj blagoslov.