(nadaljevanje) prosila predlagatelje prvega amandmaja, to je poslanske skupine SDS, ki vlaga amandma s katerim bi porušili koncept predlaganega zakona o šolski prehrani, da se nekaterih stvari vendarle spomnijo. V letu 2008 je bil sprejet Zakon o dijaški prehrani, bil pa je predlagan tudi Zakon o osnovnošolski prehrani. In takrat so ti, ki zdaj tako vehementno razlagajo kako je treba nekatere stvari upoštevati, zavrnili predlagani Zakon o osnovnošolski prehrani žal še v tistem času, ko so menili, da smo v zlati dobi in da je finančnih sredstev dovolj, utemeljevali so, da je šolska prehrana v osnovni šoli urejan dovolj dobro. No, že takrat smo tedanji opozicijski poslanke in poslanci opozarjali, da se nam zdi bistveno bolj pomembno to, da bi imeli pravico do olajšanega dostopa do šolske prehrane tisti, ki so v obvezni obliki izobraževanja. Treba bi bilo povedati tudi tistim, ki govorijo, da je treba šolsko prehrano spraviti v socialno polje in ne v šolsko, da je tedanji minister za šolstvo, dr. Milan Zver uvrstil prehrano, dijaško prehrano v šolsko polje in zdaj so stvari tam kjer so in jaz podpiram stališče ministra Igorja Lukšiča, da je šolska prehrana s svojimi spremljevalnimi učinki del vzgojnega procesa tako vzgoji za zdravo prehrano kot tudi vzgoji k tistemu kar je za Socialne demokrate bistveno sporočilo, to pa je solidarnost. Odgovornost in pravičnost. Solidarnost vseh tistih, ki zmorejo več zaradi tega, ker so njihovi starši v bolje plačanih službah do tistih, ki tega ne morejo. Celotna družba in za Slovenijo pravimo, da je socialna država, temelji na tem, da se tistim, ki prihajajo iz socialno manj spodbudnih okolij s socialnimi korektivi izboljšuje stanje zato, da se prebija prag revščine oziroma da se delež tistih, ki živijo pod pragom revščine zmanjšuje. Zato so socialni transferji in zato je treba tudi v osnovni šoli povedati na diskreten način in to v osnovni šoli imajo izkušnje, da znajo narediti, ker je že do zdaj za tiste, ki prihajajo iz socialno manj spodbudnih okolij mogoče tako na ravni državnih sredstev kot tudi lokalnih skupnosti uvajati nekatere subvencije, tako da mislim, da bo z ustreznimi pristopi in dovolj subtilnim obravnavanjem to vedela šolska oblast, vedelo bo vodstvo šole, ne bodo pa vedeli dijaki in učenci kdo od njih dobiva samo splošno subvencijo, kdo pa morebiti še tisto polno subvencijo, tako da skrb za to, da bi sam obrok postal predmet socialnega razlikovanje je po moje tu odveč.