Sodobna liberalna diktatura v resnici živi od duhovne izpraznjenosti, ki vodi v čedalje globlji nihilizem. V razmišljanju o »Diskretnem šarmu nihilizma« ugotavlja Czeslaw Milosz, da zaradi svoje zahtevnosti krščanstvo ne privlači več in bo zato kmalu le še vera najbolj izobraženih, ne pa širših množic. Nasprotno je nihilizem privlačen zaradi svoje nezahtevnosti: »Pravi opij za ljudstvo je vera v nič po smrti. Ogromna tolažba, ker ne bomo obsojeni za svoje svinjarije, padce, strahopetstva, umore.« Prav tu vidijo sodobni analitiki, kakor sta Habermas ali Kolakowski, velik izziv za Cerkev in religije. V nasprotju z ideologom naših liberalnih duhov Slavojem Žižkom, ki po stoletju državnega ateizma s 100 milijoni nedolžnih žrtev v Sovjetski zvezi ali Ljudski republiki Kitajski zagovarja ateizem kot najbolj vzvišeno pot v svobodo, Kolakowski ali Habermas menita, da je zagotovilo svobode človeka v prihodnosti religija. Kolakowski poudarja, da so Cerkev in njena občestva danes edini zmožni vzgajati za svobodno in odgovorno bratstvo. »Če Cerkev in njena občestva tega niso zmožni, potem tega ni zmožen nihče.« Podobno poudarja Habermas, da so temeljne vrednote sodobne civilizacije sad krščanstva. Svoboda, odgovornost, solidarnost, emancipacija idr. so pojmi, ki jih je novoveška filozofija izluščila iz svojega dialoga s krščanstvom. In tudi za prihodnost ugotavlja, da se bo ta morala obrniti k religiji, če se bo hotela obraniti pred zemeljskimi totalitarizmi.