V dnevih, ki so sledili, je bilo Džang Xiangdžiju očitno dovolj, da me je poklical enkrat ali dvakrat na dan na prenosni telefon, ki mi ga je podaril, povprašal, kako sem, in me povabil na kosilo. Odkar sem prišel, sem večino časa v Šanghaju preživljal sam, nisem počel kdo ve česa, nisem poznal nikogar. Sprehajal sem se po mestu, jedel, kjer je naneslo, ražnjiče z začinjenimi ledvičkami pri uličnih prodajalcih, vročo juho z rezanci iz skodel v natrpanih restavracijah najnižje vrste, včasih celo izbiral boljše menije v hotelskih restavracijah, kjer sem si vzel čas in natančno preučil jedilni list v kičasto opremljenih in praznih jedilnicah. Popoldne sem počival v svoji sobi ter se odpravil ven šele potem, ko se je znočilo in se vsaj malo ohladilo. V toplih nočeh sem postopal po mestu, zatopljen v svoje misli, se vzpenjal po Nanjing Road, nista me motila hrup in trušč, ki sta prihajala iz trgovin, osvetljenih z zaslepljujočo neonsko svetlobo. Hodil sem vštric z reko, na koncu pa vedno pristal na Bundu, ki me je pričakal s svojim morskim zrakom in pršcem. Šel sem skozi podhod, s pogledom sledil vrsti starih hiš v evropskem slogu z razsvetljenimi nadstropji, ki so osvetljevale noč s snopom zelene svetlobe bledih smaragdnih odsevov, migetajočih v vodah Huangpuja. Na drugem bregu, izza nagrmadenih ostankov zelenjave, blata in alg, ki so gnili na varnem v temi in veličastno butali ob vodno gladino, se je v nebo kot črte na dlani dvigala futuristična veriga nebotičnikov Pudonga, z značilno kroglo Oriental Pearla, še dlje, na desni strani, pa malce umaknjeni, skromni in komaj kaj osvetljeni diskretni šarm stolpa Jinmao. Naslonil sem se na ograjo, se zamislil, pogledal črno in valujočo gladino reke v temi in pomislil na Marie: polastila se me je zasanjana otožnost, ki združena s temnimi globinami noči porodi misel na ljubezen.