Če je bil Tisnikar v vseh drugih ozirih otrok, pravzaprav zelo ubogljiv in priden otrok dobe in okoliščin in ni tvegal nobenega spopada z dobo in okoliščinami, pa je bil v svoji umetnosti nepomirljiv in neizprosen hierarhist. Nikakor ni pristajal na današnjo psevdoestetsko vero, da je umetnost zgolj stvar osebnega in zasebnega okusa in je ni mogoče z ničimer tehtati in meriti. Brez vsake filozofske izobrazbe se je po svoje dokopal do spoznanja, ki ga preberemo pri genialnem Theodorju Haeckerju, v njegovi knjigi Was ist der Mensch? Kaj je človek: «Was in Wahrheit schön ist, bestimmt allein das Wesen Gottes und nicht der Geschmack des Menschen.“ Kaj je v resnici lepo, določa samo bistvo Boga, ne pa okus človeka. Ne more biti okus konstanta, kakor nič človeškega in nič svetnega ne more biti konstanta, le Nespremenljivost sama je lahko konstanta, tudi konstanta in tako mera umetnosti. Tisnikar, pregovorno strpen in diskreten človek, ki se nikoli ni vmešaval v življenje drugega človeka, ki do nikogar v ničemer ni gojil nikakršne zamere, je bil vendarle nestrpno militanten nasprotnik vseh nedeljskih «umetnikov“, se pravi diletantov, ki so v tistem času uživali izdatno režimsko podporo. Tudi v tej neizprosnosti, ki si je nikakor ni mogoče razložiti iz siceršnje Tisnikarjeve duševne konstitucije, ki ji naravnost oporeka, je razberljivo Tisnikarjevo neartikulirano, a v globini nesporno krščanstvo. Krščanstvo namreč, drugače, čisto drugače kakor naš čas, ki se je porodil in oblikoval iz nasprotovanja krščanstvu, meri svet in človeka in človekova dela z vertikalnim in ne toliko s horizontalnim merilom. Vertikalno bruno križa je daljše, veliko daljše in pomembnejše od vrhnjega horizontalnega. Krščanstvo je hierarhični pogled na svet. «Smo namreč hierarhisti,“ neutrudno ponavlja Haecker v vseh svojih knjigah, misleč na kristjane. In Tisnikar je bil prav tako hierarhist, čeprav tega izraza in njegovega filozofskega ozadja ni mogel poznati, kakor Haecker, ki je to filozofijo izvrstno obvladal in ta izraz znal uporabljati. Razlika med horizontalnostjo in vertikalnostjo je bistvena razlika med krščanskim in sekularnim duševnim ustrojem. Horizontalnemu, se pravi skoraj vsakemu modernemu človeku, so vsi pojavi le različne strukture na isti ravni in jih vse tehta in obravnava z istimi utežmi in v istem ključu. Zato se je danes pretežni del umetniške, bolj prav umetnjakarske scene, spremenil v modno revijo «cesarjevih oblačil“ iz preroške Andersenove pravljice. Naj mi kdo danes pokaže politika, desnega ali levega, ki bi si upal bleferju v umetnosti povedati, kaj si o njegovih artefaktih resnično misli! Na horizontali je vse mogoče, ker je vse le struktura ob strukturi, a obe na isti ravni. Drugače je pri hierarhičnem pogledu na svet. Tu Koseski in Prešeren nista struktura ob strukturi, kakor sta bili svoj čas za znanega slovenskega literarnega strokovnjaka, zgolj dve formi na isti horizontali, temveč sta to pojava v različnih nadstropjih, ki ju ni mogoče primerjati in pripadata različnemu redu bivanja.