Mačkova politična in udbovska kariera, predvsem tisto, kar je bilo v preteklosti očem navadnega smrtnika skrito, na neki način pojasnjuje tudi vzpon Ivana Zidarja, ki je svojo kariero začel kot navaden delavec. Že pri petnajstih letih se je zaposlil v podjetju GRAL Avtoobnova. Ker je kot mlad delavec veljal za naivneža in so si ga nekateri starejši sodelavci pošteno privoščili, je začel trenirati boks. Izučil se je za kovinostrugarja in nato ob delu končal tehniško srednjo šolo, nato pa pri tridesetih letih (leta 1968) diplomiral na fakulteti za strojništvo. Zaposlil se je kot pripravnik v podjetju Slovenija ceste, po treh letih je postal šef Mehaničnih obratov. Zaradi njegovega odnosa do delavcev je že tedaj izbruhnila stavka, vendar jo je Zidar hitro zadušil z množičnim odpustom delavcev. Leta 1974 je postal direktor podjetja Slovenija ceste, po združitvi s Tehniko pa je postal generalni direktor podjetja Slovenija ceste-tehnika (ali okrajšano SCT) in to funkcijo še vedno opravlja. Po nekaterih podatkih naj bi bil SCT poslovno najbolj cvetel v drugi polovici osemdesetih let, ko naj bi imel skoraj deset tisoč zaposlenih, po osamosvojitvi pa se je njihovo število (tudi zaradi vojne na Balkanu) močno zmanjšalo. Kljub temu je SCT ohranil prevladujoči položaj v slovenskem gradbeništvu, predvsem na področju graditve avtocest. SCT je bil precej časa tudi pokrovitelj športnih klubov, med drugim propadlega ljubljanskega Nogometnega kluba Olimpija. V osemdesetih letih je bil SCT generalni pokrovitelj kegljaškega kluba, ki je imel svoje prostore na Kotnikovi ulici v Ljubljani, in sicer na kegljišču, ki še vedno nosi ime po oznovcu Miru Percu-Maksu.