nih, zato si pametni stvari zapisujejo. Najtežje je bilo komentirati ekipno tekmovanje na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti. Prenosi so bili ponoči, Igor E. Bergant mi je v slušalke sporočal rezultate telovadcev, ki so že nastopili, saj jih režiser ni kazal, sam pa sem moral komentirati sestavo na zaslonu in poleg tega zapisovati še rezultate. Tako rekoč misija nemogoče. Do leta 2000 sva nato delala skupaj z Majo Dokl (nekdanjo odlično telovadko), po njeni nesreči pa sem nekaj časa delal sam, ko me je leta 2002 tedanji urednik športnega programa Igor E. Bergant vprašal, koga bi vzel za profesionalnega poročevalca, sam pa bi znova postal strokovni komentator. Izbral sem Petra Kavčiča, diplomanta Fakultete za šport. Obdobje, ko sem delal sam, je bilo zame naporno, saj sem moral ob komentiranju pripravljati tudi prispevke za dnevnoinformativne oddaje. Ker televizija prenaša malo gimnastičnih dogodkov (le olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva ter tekmo svetovnega pokala v Sloveniji), sem se moral skoraj vsako leto učiti znova, saj so bila svetovna in evropska prvenstva včasih na dve leti. Zaradi tega so bili prvi prenosi s tekmovanja praviloma nekoliko slabši, nato pa se je moje komentiranje iz dneva v dan izboljševalo. Zelo sem bil vesel Petrovega prihoda, saj sva se odlično ujela tako na komentatorskem mestu kot tudi osebno. Danes je komentiranje bistveno lažje, čeprav še vedno zahteva izjemno veliko priprave. Najtežje je pri ekipnih tekmovanjih, kjer moraš imeti informacije