Ko priplezaš tja gor, v drevesne krošnje lip in hrastov, ti pogled švigne proti bungalovom avtokampa Ježica. Stojiš na ozki polici, pod tabo je kakšnih deset metrov praznine, ravno dovolj, da se spremeniš v palačinko, če padeš. In tvoja naloga je, da se vržeš v praznino. »Kaj mi je tega treba bilo,« si rečeš, še enkrat pogledaš proti bungalovom, ja, tistim veseljaškim bungalovom, kjer naj bi se odvrtela razvpita swingerska afera, a se potem ni zgodila. Vpet si v poseben plezalni pas, pas je vpet v vrvi, spodaj stoji Luka Vengust, konstruktor in inštruktor adrenalinskega parka Biosfera, in čaka, kdaj se boš vrgel v praznino. »Varujem!« zavpije 28-letni inštruktor, sicer diplomant fakultete za šport diplomiral je prav s temo o adrenalinskih parkih. »To je naloga zaupanja,« razloži. »Skok zaupanja je potreben zato, da začneš verjeti, da si varovan in da se ti ne more nič zgoditi.« Da začneš torej verjeti opremi, sistemu adrenalinskega parka (oponkam, popkovinam, vrvem, varnostnim jeklenicam) in inštruktorju. Naloga opreme, sistema in inštruktorja je, da varujejo. Tvoja naloga je, da veruješ. Ko te Luka pripravi za akcijo, ko te priključi na vsa ta zvirala, na ta višinski poligon, ki je 10 do 12 metrov nad tlemi, in ko ti da signal, rekoč »Varujem«, mu lahko odvrneš le: »Verujem!« Ker si stalno pripet, in to kar z dvema »popkovinama«, lahko vedno padeš, pa se ti nikoli nič ne zgodi. Zakoni gravitacije zate sicer veljajo, toda le v slow-motionu. Pogled ti še enkrat švigne proti bungalovom, vprašaš se, ali ne bi bilo morda bolje v bungalovih, kot pa da se mečeš v brezno. In potem vseeno skočiš. Ko letiš proti tlom, se sprašuješ, s kakšno marmelado te bodo namazali, ko boš palačinka. In tik pred srečanjem s trdo podlago te sistem vrvi ustavi. »Verujem,« si rečeš, ko ugotoviš, da se nisi prilepil na tla. Iz nevernika se spreobrneš v vernika.