Kdo ve, nemara bo tudi kdo izmed petih slikarjev (slikark) iz Galerije Equrna, ki jih je dr. Tomaž Brejc označil za "novo generacijo", nekoč postal pomemben protagonist umetnosti ob prelomu tisočletja. Vsekakor so s svojim nastopom napovedali nadaljnji razvoj slovenskega slikarstva. Če po splošnem načelu pripadajo zrelosti izkušnje in modrost, mladosti pa nove zamisli in pogum, s katerim le-te uresničuje, je čar predstavitve generacije lanskih diplomantov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani predvsem v neobremenjenem iskanju likovnih metafor tega trenutka. Prostora in časa, ki s svojimi posebnostmi usodno določata njihove podobe tako na vsebinski kot formalni ravni. Res je v njihovih predstavnih svetovih še mogoče zaznati vplive profesorjev, še bolj spogledovanja s preteklimi ideali modernizma, vendar mladi ustvarjalci vanje neprikrito lovijo resnične odseve realnosti svoje generacije. O čem torej razmišljajo in kaj doživljajo Alma Intihar, Žiga Kariž, Mihael Rudl, Damijan Stepančič in Sašo Vrabič? Mladost, ki ljubi različnost, drugačnost, je na eni strani ujeta v značilno bivanjsko kulturo sodobnih urbanih naselij in mitologijo množičnih medijev, na drugi razbremenjena predsodkov in bojazni predhodnih generacij. Njihov svet so že povsem zaznamovale avdio-vizualne naprave in celo računalniki, hkrati pa so se ob vedno bolj sofisticirani tehnologiji v njihovo zavest vračale stare vrednote. Kdo drugi, če ne oni, lahko iz teh, včasih zgolj navideznih nasprotij ustvarijo nove, vredne simbole tega časa. In tako, kot so avantgardni umetniki ob koncu šestdesetih sliko na platnu prenesli v gibljivo, sintetično videopodobo, lahko danes to isto, zamrznjeno v času, tudi vrnejo na njen stoletja star klasični nosilec.