Organ je dne 30.8.2005 Pooblaščencu poslal dopis št. 040-3/2005, ki mu je priložil obsežni študiji. V njem je navedel, da Pravilnik v 3. točki 48.a člena določa, kateri so splošni podatki o maturitetnih rezultatih, ki jih organ lahko objavi. Kot je navedel organ, gre za podatke o splošnem uspehu in uspehu pri posameznih maturitetnih predmetih ter primerjavo s splošnim uspehom in uspehom pri posameznih predmetih v 3. in 4. letniku srednje šole; podatke o merskih značilnostih izpitnih nizov in nalog; podatke o stvarni in normalizirani porazdelitvi doseženih točk in ocen pri posameznih predmetih; korelacije med ocenami dveh ocenjevalcev in seznam maturantov s pohvalo. Podatki o uspehu na maturi so objavljeni v vsakoletnem letnem poročilu organa in si jih prosilka tam lahko tudi ogleda. Z uradnimi podatki o razvrstitvi srednjih šol po splošnem uspehu in uspehu po posameznem predmetu pri maturi organ ne razpolaga, niti jih ne zbira na način, kot ga je prosilka zahtevala. Razpolaga zgolj s surovimi podatki o uspehu na maturi na posameznih šolah, vendar teh ne vrednoti, niti šol ne razvršča po uspehu pri maturi, saj za to nima niti pravne podlage niti pooblastila. Četudi bi z njimi razpolagal, jih ne bi smel objaviti, saj je predmetne podatke kot tajne v petem odstavku 48.b člena Pravilnika že vnaprej določil minister za šolstvo in šport, saj bi razkritje takšnih podatkov povzročilo motnje pri delovanju organa. Da je razkritje celo škodljivo, ocenjujejo tudi v državah, kjer imajo tradicijo o eksternem preverjanju znanja. Takšna izjema je predvidena tudi v 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Možnost razvrščanja šol po uspehu na maturi je prepuščena posameznikom, ki si lahko pomagajo s podatki, ki so kot informacije javnega značaja razpoložljive na posameznih srednjih šolah. Iz obsežnih študij, ki so priložene dopisu, Pooblaščenec v nadaljevanju povzema le bistvene misli. Med šolniki koncentracija zagovornikov javnega objavljanja testnih rezultatov po šolah ne doseže »kritične mase«, do pritiskov pa prihaja »od zunaj«. Z javnim objavljanjem rezultatov bi lahko povzročili njihovo napačno razumevanje, predvsem pa ne bi bili pojasnjeni vzroki za razlike med šolami. Pritisk na učitelje in osebje po šolah ob javnem objavljanju in posledičnem primerjanju rezultatov bi bil tako velik, da bi ti naredili vse, tudi nesprejemljive, aktivnosti, da bi izboljšali testne rezultate, četudi te ne izboljšajo znanja in dosežkov učencev. Organ je navedel tudi, kateri šolski dosežki so bili objavljeni v zgodovini; primeroma je naštel tudi tiste kazalce, ki bi se lahko objavljali (npr. delež uspešnih ob zaključku šolanja ali izpita; povprečna ocena obveznih in nekaj izbranih predmetov ali vseh predmetov…). Opozoril pa je, da bi poenostavljeno prikazovanje kompleksnih procesov, kot sta vzgoja in izobraževanje, povzročilo težave. Tudi tuja praksa delno opušča javno objavljanje na nižjih stopnjah izobraževanja; tudi podatki o dosežkih rezultatov po šolah s preprostimi številskimi kazalci, kot prehod h kompleksnejšim meritvam dejavnosti na šolah in k meritvam v širšem kontekstu (princip dodane vrednosti – »value added«) naj bi se prenehali objavljati. V nadaljevanju je organ opisoval ureditev v Veliki Britaniji in kako uspeh učencev v preteklih letih vpliva na rezultat v tekočem šolskem letu. Rezultat posameznih šol je tudi posledica tega, kakšni učenci vstopajo v vzgojno-izobraževalni program na šoli; tako bi bilo treba ob ocenjevanju šol upoštevati tudi te specifike. Zlasti je potrebno upoštevati otroke iz socialno ogroženih ali emigrantskih družin. V primeru javnega objavljanja rezultatov bi se povečal pritisk na učitelje, ki bi se nato ukvarjali le »z mejnimi kategorijami«, da bi prestopili prag, ki šteje pri uvrščanju. Ob tem pa naj bi zapostavljali učence s posebnimi potrebami, učence s posebno nadarjenostjo, ipd. V nadaljevanju je organ navedel primere iz tuje prakse. Šole bi se v primeru pritiskov glede javnega objavljanja posluževale tudi nemoralnih postopkov, v strokovni javnosti znano kot onesnaževanje testnih rezultatov (»test score polution«). Po eni od raziskav so razlike med posameznimi razredi veliko večje kot med šolami (vzrok za to so lahko npr. različni učitelji pri enem predmetu, vpliv razreda in učitelja na učenca). Po predlogu za postavitev etičnega kodeksa indikatorjev dosežkov Goldsteina in Myersa (Velika Britanija, 1996) naj bi se vpeljalo nekaj osnovnih načel (npr. načelo neupravičene škode, načelo pravice do informacij, načelo kontekstualizacije…). Opisani so tudi hipotetični primeri in posledice objave surovih podatkov o gimnazijah pri slovenski maturi. Pri rangiranju šol je najpomembnejši namen razvrščanja in merila za razvrščanje (na primer delež uspešnih oz. neuspešnih dijakov na maturi,…). Tako bi lahko vrednotili razliko med uspehom pri vstopu in izstopu v smislu dodane vrednosti. Objava podatkov bi najverjetneje povzročila več škode kot koristi. Pri tem je opozoril tudi na razlike med samimi gimnazijami (število dijakov, več vrst gimnazijskih izobraževalnih programov, okolje gimnazij,…). Narejene niso bile niti pilotne študije objave rezultatov, niti jih ni potrdila stroka. Organ je pojasnjeval tudi vzročno zvezo med »osipom« v šolskih letih in prehajanjem učencev med šolami na eni strani ter rezultati mature na drugi. Za organ je bilo nesporno dejstvo, da bi gimnazije zaradi objavljanja številk čez leta ukrepale tako, da bi bil njihov odstotek višji, četudi bi na maturo pustili manj dijakov, to pa bi bilo neodgovorno. Organ je opozoril tudi na nekatere specifične značilnosti določenih prijavljenih k maturi, na primer starejši od 21 let (ti lahko pristopijo k maturi brez predhodnega izobraževanja), ali kandidati, ki so opravili le enoletni maturitetni tečaj (tega izvajajo le nekatere gimnazije). Takšen podatek ne bi povedal nič smiselnega o posamezni gimnaziji.